PODARI NASMEH 2013 :)

"Zavod KROG izvaja rehabilitacijo socialno ogroženih osnovnošolskih otrok in ostale humanitarne aktivnosti za otroke iz Slovenije in JV Evrope. Projekt je do leta 2012 sofinancirala Vlada Republike Slovenije preko Ministrstva za zunanje zadeve, KD Kapital d.o.o. in ABDS d.d. Sarajevo. Slednji je letos pokrival z donacijo celotni projekt. Projekt je do sedaj prejel posebno državno priznanje „Naj humanitarni projekt 2007“ s strani ministrice za delo, družino in socialo in Mladinskega sveta Slovenije ter laskavi nazivSončkova osebnost leta v 2008. Obenem pa je bil nominiran v letu 2007, 2008 in 2009 za ERSTE nagrado, v letu 2008 za nagrado fundacije Raymond Georis in v letu 2009 za nagrado fundacije Karla Velikega." (http://www.zavod-krog.si/projekti)

1. julija 2013 sva se z eno najboljših prijateljic, Emino Hadžić, direktorico Zavoda KROG, odpravili na službeno pot. Obiskali sva dvajset socialno ogroženih družin, na območju Tuzle, natančneje v Slavinovićih - katerih otroci so bili s strani učiteljev predlagani za udeležence v humanitarnem projektu Podari nasmeh. Kot vsako leto do zdaj, sva se tudi tokrat z Emino odpravili na formalno pot, na kateri se lahko na lastne oči prepričava kakšna je posamezna situacija družin, ki nama do tistega trenutka predstavljajo le imena in priimke na seznamu. Šele, ko spoznava starše, stare starše, skrbnike in ostale družinske člane otrok,  ta, napisana imena začno pridobivati popolnoma nove barve, ozadje in zgodbe. Vsaka zgodba posebej se naju je močno dotaknila. 

Zgodbe otrok so različne. Večkrat me ljudje, ki jih zanima kaj več o projektu povprašajo: "Glede na katere lastnosti pa izbirate otroke, ki so vključeni v vaš projekt?" Odgovor seveda ne more biti enoličen. Kajti vsak otrok ima svoje ozadje. Vsakega izmed teh otrok je v svoje roke ujela težka usoda. Nekateri izmed otrok živijo v družini, ki je ljubeča in skrbi zanje, kolikor le lahko, vendar jim težko privošči različne dobrine, ki se nam zdijo povsem samoumevne. To so na primer šolske potrebščine, igrače, sadje in sladkarije. Eden izmed otrok mi je dejal, kako zelo rad ima limono. Da mu je najbolj na svetu všeč, kadar lahko polovico limone pomoči v sladkor in slastno zagrize vanjo. Vendar, da tega že dolgo ni mogel storiti, saj doma že nekaj časa ne kupujejo limon. Takoj naslednji dan, sem mu pri kosilu šla iskat kos limone in sladkor. Pogledal me je z najbolj občudujočimi očmi in se mi s širokim nasmehom zahvalil. Kako malo je potrebno, da so otroci srečni. Nekateri izmed otrok pa imajo osnovne dobrine, vendar jim primanjkuje topline staršev. So zanemarjeni, za starše ne obstajajo, če pa že, jim predstavljajo le problem in težave. Takšna je bila zgodba male, tihe deklice, katere starša sta se ločila, zato naju je na domu pričakal dedek, ki nama je zaupal, da punčka za starša ne obstaja in, da sta jo popolnoma prepustila v njegovo skrb. Dedek se seveda bori, da ji ne bi ničesar manjkalo, vendar je med njima velik generacijski prepad, kar se pozna pri nazadovanju punčke - ki v četrtem razredu osnovne šole ne zna ne pisati, ne brati. Ko smo med rehabilitacijskim tednom obiskali knjižnico v Izoli, kjer nas je gospa Špela prijazno in gostoljubno sprejela in, ko je bilo na vrsti branje pravljic, s strani otrok, je mala punčka začela nenadno kašljati, oči pa so se ji zasolzile. Sprva sem pomislila, da je zbolela in, ko mi je Emina dejala, da naj grem z njo na zrak, sem videla, da se je kašelj takoj pomiril, zato sem jo vprašala, če se počuti bolje in, če se ne bi raje vrnili nazaj v čitalnico. Pa mi je odkimala. Posledično sva se odpravili po knjižnici in si ogledovali igračke, knjige in ostale zanimivosti. Dekletce se je nasmihalo in videti je bilo, da ji je odleglo. Ko so ostali končali z branjem, sva se vrnili nazaj, potem pa mi je ena od učiteljic, ki je prišla v spremstvu otrok, povedala, da predvideva da punčka ne zna brati in, da jo je zaradi tega skrbelo. Zadnji dan rehabilitacijskega tedna so otroci pisali svoje vtise, ki so jih tekom letovanja dobili. Razdelila sem jim pisane liste, na katere so zapisali kaj vse so videli v Sloveniji, kaj jim je bilo najbolj všeč in katerih dejavnosti so se udeleževali. Mala punčka je potrkala na moja vrata in mi z vprašujočim pogledom oddala oranžno obarvani list papirja. Na njemu je bil zapisan celoten odlomek. Pobožala sem jo po laseh in se ji zahvalila. Ona pa mi je vrnila nasmeh in veselo stekla nazaj v sobo. Ko sem preletela besedilo, sem ugotovila, da ni pisala besed temveč je preprosto nizala črko poleg črke - vse črke, ki se jih je do tedaj naučila pisati. Besedilo na prvi pogled ni imelo nobenega smisla, saj se iz napisanega ni dalo razbrati ničesar. Vendar je zame imelo še kako velik pomen. Punčka se je potrudila napisati, da ji je bilo pri nas lepo. Da smo jo sprejeli medse, da se je med nami igrala, smejala in bila brezskrbna. Vse to sem lahko razbrala med vrsticami, zapisanimi na papirju.

Otroci so med letovanjem pri nas obiskali prestolnico Slovenije. Odpravili smo se na ministrstvo za zunanje zadeve, kjer so nas dobrodušno pričakali z različnimi sladicami, sadjem in sokovi, ob katerih smo se posladkali. Otroci so veselo zapeli pesem "Hajmo, Bosno!", odrasli pa smo se ponosno nasmihali, saj smo vedeli, da so celo pot do Ljubljane, na avtobusu pridno vadili besedilo. Ob sprejemu v predsedniški palači, je bilo prvo vprašanje, ki se jim je porodilo v mislih, kako težek je lestenec, ki je bil obešen sredi stropa. Gospod predsednik se je z veseljem pozanimal o tem podatku in jim ga kasneje sporočil, zaradi česar so se počutili zelo pomembne. Razdelil jim je plišaste medvedke in različna druga uporabna darilca, ki so jih otroci kasneje, v parku Tivoli z veseljem odpirali in ugotavljali čemu katero izmed njih služi. Med darilci so prejeli tudi vizitke, ki služijo za označevanje prtljage in na katere so lahko napisali svoja imena, kar jim je prišlo precej prav ob donaciji rabljenih potovalnih kovčkov, ki smo jih prejeli s strani Zavoda LU. Vsem pa je bil najbolj všeč obisk tovarne Gorenjka, kjer smo se skupaj s prijazno in nasmejano gospo odpravili na ogled tovarne čokolad, si pogledali različne stroje in tekoče trake polne sladkarij, nato pa smo si lahko izdelali čokolado po svojem okusu, ki smo jo potem skupaj s polnimi vrečkami dobrot odnesli s seboj domov. Otroci so mi naredili čokolado pod št. 11 in moram priznati, da boljše še nisem poizkusila. V tednu druženja smo se odpravili tudi v kino, kjer so si otroci prvič v življenju ogledali 3D predstavo in sicer animiranega risanega filma Smrkci, nad katerim so bili zelo navdušeni. Skupaj smo tudi kegljali in iz sprva plašljivih otrok so se kaj kmalu spremenili v vešče tekmece, naše kegljanje pa je postalo pravo pravcato prvenstvo. Imeli smo se zelo lepo, skupaj smo plavali v morju, bazenu, se spuščali po toboganu, igrali odbojko in med dvema ognjema, nogomet, plesali, peli in se udeleževali številnih drugih aktivnosti, kakor je bil tudi sprehod po Piranu in vožnja z barko, na katerem nas je spremljala navihana in vesela gospa Barbara, ki je posnela nekaj čudovitih fotografij, hkrati pa nas je s svojim ljubeznivim pristopom vse od srca nasmejala. V tednu vseh aktivnosti pa smo imeli tudi dve poučni delavnici, ena delavnica je obsegala učenje italijanščine, ki je bilo v družbi Ane zelo zabavno, druga delavnica pa je bila prav tako poučna in hkrati zelo kreativna, in se je imenovala Varno v prometu. Otroci so izdelovali svoje prometne znake, si ogledali kratke videoposnetke o pravilnem prečkanju ceste, nato pa so se odpravili na teren, kjer so preizkusili svoje znanje. Na tem mestu bi se želela zahvaliti vsem ljudem, ki jih v besedilu poimensko nisem omenila, ali naključno ali pa nenamerno - ki pa sami zelo dobro vedo, da so prispevali karkoli k temu, da so se naši otroci imeli lepo. Materialne stvari, donacije, oblačila, igrače, ali pa samo nasmeh - srčna hvala vsem vam.      

Med zgodbami otrok je še toliko žalostnih usod, ki jih ne želim posebej izpostavljati, saj so to njihove, intimne in osebne zgodbe, zaradi katerih so večinoma prepuščeni samim sebi. Vendar verjamem, da so med besedami direktorice, ki jih je na poslovilnem večeru izrekla, našli upanje. Dejala je, da naj stremijo k temu, da odrastejo v dobre ljudi, da naj svoj čas posvečajo izobraževanju in s tem dosežejo zase in za ostale, ki jih imajo radi, veliko zmago. Da naj bodo vedno pripravljeni pomagat ostalim in, da naj s seboj odnesejo lepe spomine iz Slovenije, ki naj jim bodo motivacija, da lahko usodo vzamejo v svoje roke in postanejo pošten človek. Človek, kakršen si želijo biti - pokončen, srečen in uspešen. Upam, da bom čez deset ali dvajset let lahko prebrala v novicah, na Facebooku ali videla na poročilih zgodbo o srečni ženski, ki je požela uspešno kariero pop pevke, ali zgodbo o zdravnici, ki je otroku rešila življenje, o ravnatelju, ki vodi najbolj uspešno osnovno šolo ali pa o predsedniku države, ki je sezidal tako visoke stolpnice, da so imeli vsi ljudje svoj dom in jih ni skrbelo za nič na svetu, saj so prejemali mesečno rento, vredno 1000 evrov - kajti vse to, so velike želje malih otrok, ki smo jih gostovali letošnje leto v hotelu Žusterna, v Kopru.

Upam, da bom lahko nekega dne rekla svojemu otroku:  "Poglej, tisti dobri mož je bil nekoč pri nas". 

Sanela Bećirović,
odnosi z javnostmi