Bila sem tu..

 "Anyone who thinks sunshine is pure happiness has never danced in the rain."

Zadnje čase veliko potujem. Razlogi za to so različni; izobraževanje, družina, ljubezen in navsezadnje duša, ki rada tava naokoli… Ko se ozrem nazaj, se mi včasih zdi, da sem več časa preživela na poti, kakor doma - na varnem, zavita v toplo odejo. In všeč mi je tako. Čas hitreje mineva, imam se čudovito in tako pridobim priložnost preživeti čas z ljubljenimi osebami ter hkrati izpolnim vse, kar štejem pod svoje dolžnosti. Vendar me zadnje čase plaši misel, ki ni ravno značilna za obdobje, v katerem se trenutno nahajam. Predno grem spat, razmišljam, koliko časa mi je še ostalo. Razmišljam o tem, ali je življenje prekratko, da bi človek izpolnil vsa svoja pričakovanja in želje. Ali bo dovolj povprečnih osemdeset, do devetdeset let, da bom doživela vse svoje sanje in uresničila vse svoje cilje. Ali pa bom prepozna za tisto »nekaj«? Je doba človeškega življenja dovolj, da bi izkazala vso svojo ljubezen človeku, ki ga ljubim? Vsak dan z njim, se mi zdi kot ura, ura minuta in minuta sekunda. Čas gre hitro naprej, jaz pa imam toliko tega za narediti, toliko tega za dati.
  

Med vsemi svojimi popotovanji, na ljubljanski železnici vedno srečujem enega in istega »kralja ulice«, z modrimi očmi, brado in iskrenim pogledom, ki tiho stoji na vogalu s časopisi v rokah. Ni vsiljiv, ni aroganten, ni zgovoren. Stoji tam in čaka kupce, ki jih resnično zanima vsebina teh platnic. Kadar le lahko, se ustavim pri njemu, ga toplo pozdravim in vprašam »evro?«, in on mi odgovori »seveda«. Mu potisnem evro v dlan, on pa mi v zameno da črno-bel časopis z izjemno dobro napisanimi članki. Zaželiva si čudovit dan, jaz se odpravim naprej, on pa ostaja na vogalu in čaka na druge bralce. Tako je bilo tudi danes in v časopisu sem našla zopet navdihujoč članek, v katerem avtorica opisuje pesem »I was here« in namen besedila, ki govori ravno o stvareh, ki mi kratijo spanec:
    

I wanna leave my footprints on the sands of time
know there was something that, and something that I left behind.
When I leave this world, I'll leave no regrets
leave something to remember, so they won't forget

I was here, I lived, I loved
I was here
I did, I've done, everything that I wanted
and it was more than I thought it would be
I will leave my mark so everyone will know
I was here

I want to say I lived each day, until I die
And know that I meant something in somebody's life
the hearts I have touched, will be the proof that I leave
that I made a difference, and this world will see

I just want them to know
that I gave my all, did my best
brought someone to hapiness
left this world a little better just because

I was here.

Priznam, tistemu, ki me plaši se reče »minljivost«. Ne vem, zakaj me je pograbila ravno sedaj in me noče in noče spustit iz svojih šap, vendar se resnično bojim, da bo vsega enkrat konec. Ker ljubim življenje in ljubim tako dobre plati tega, kot slabe. Ljubim to, da delam napake in se iz njih učim. Ljubim to, da sem za vsako dobro stvar, ki jo storim v življenju, nagrajena z nasmehom. Ljubim veter, ki mi boža obraz in ljubim sonce, ki me greje. Všeč mi je, kadar zapade dosti snega in vsi tečemo ven, se valjamo po belih stezah Zagorja, kepamo, lovimo in smejemo, kakor bi nam spet bilo deset let. Rada imam svoje prijatelje, ki mi stojijo ob strani, ko mi gre vse po zlu in govorijo »saj bo šlo!«, kakor so govorile igračke mali lokomotivi Neli, v risanki iz otroštva. Najraje na svetu imam dejstvo, da me brat ob vsakem prihodu domov tesno objame in sestra reče, da me je pogrešala ves ta čas. Rada imam celo očetova pridiganja, ker se iz vsakega naučim življenjsko pomembne stvari. Ljubim mamino kuhinjo in njen topel objem. Rada hodim na predavanja in obožujem Koper in vse kar spada zraven. Ljubim vse otroke, majhne, velike, mlajše, starejše, navihane, tihe, vesele in jezne. In zanje bi storila vse. Velikokrat sanjam z odprtimi očmi, si želim, da bi imela takooo velik avto, da bi vanj posedla vse otroke z ulice in jih odpeljala na morje, sladoled, v kino, na igrišče, se lovila z njimi, žogala, jim brala pravljice, jih pokrila za lahko noč in poljubila na lička za lepe sanje. Če bi lahko, vsaj en dan. Tako pa se jezim, ker obstajajo tudi tisti, ki jih zanemarjajo, ki jih pustijo na mrazu, lačne in prestrašene. Same. In najbolj boli dejstvo, da nikakor niso krivi da so rojeni v takšno življenje. Zato se zahvaljujem Bogu, staršem in se zahvaljujem vsem okoliščinam, za življenje, ki mi je bilo dano.
  

Za vse odločitve, ki sem jih sprejela v življenju, je obstajal nek razlog. Za vsemi težkimi izkušnjami in prelitimi solzami, ki jih ni bilo malo, je resnično stalo sonce. Lahko, da mi bo spet kdaj hudo in, najbrž mi bo, ker življenje je takšno, ampak takrat bi rada vedela, da sem resnično dala vse od sebe, da nikogar nisem namenoma užalila, prizadela ali grdo pogledala. Da sem za seboj pustila več nasmehov, kakor kislih obrazov. Da sem za seboj pustila srečne ljudi. Skušam odpuščati tistim, ki so mi prizadejali bolečino in žalost, na kakršenkoli način, kajti vem, da sem bila v tistem trenutku najbrž na boljšem in jim ne gre zamerit. Tako pa se trudim tudi povrnit vse dobro tistim, ki so se mi znali nasmehnit in me objet, tistim, ki jih resnično lahko imenujem za prijatelje – sami vedo, kdo to so. Sem človekoljub in tu mi ni pomoči. Včasih se mi čudijo in me imajo za drugačno. Toda jaz sem drugačna. Dolgo časa sem potrebovala, da sem to sprejela. Zdaj, ko sem, sem srečna. Tako srečna, da se bojim, da bo življenje, tudi če doživim sto let, za naju prekratko. Ker sem končno izpopolnjena. Ker je končno tu.

Ker ljubim njega.  

»BRČKO & ZENICA blues – pričarajmo nasmeh na otroška lica«

  Tako. Polna adrenalina in podob, ki se mi še vedno vrtijo pred očmi ter  izrečenih besed, katerih odmev je slišati v mojih mislih vsakih nekaj minut, sem se vrnila s poti, polne novih izkušenj in  spoznanj. S poti, ki mi je bila namenjena popolnoma nepričakovano, a najbrž z razlogom. Dve leti bo, odkar kot prostovoljka sodelujem z Zavodom Krog, oz. z direktorico, Emino Hadžić v sklopu projektov, ki se ukvarjajo z rehabilitacijo socialno ogroženih otrok s področja Balkana. Po vseh teh projektih in sodelovanjih, se je med nama spletla prijateljska, iskrena in trdna vez, ki jo povezujejo iste misli, želje in cilji po boljšem jutri. Saj veste, kako je dejal Lennon: »Maybe I'm a dreamer, but I'm not the only one…« Torej, predstavljajte si svet, poln nasmeškov na VSEH otroških obrazih, na obrazih, ki si zaslužijo brezskrbnost in igrivost, ne pa trpljenja in solz, ki jih dejansko prikrivajo sence njihovih utrujenih, od življenja izčrpanih, lic. Pričarati nasmeh na njihov obraz… težko? Nemogoče?

  Nikakor ne. Ti otroci so skromni in dobrosrčni, kljub ekstremno težkim pogojem, v katerih živijo s starši ali brez njih. Se borijo in želijo dobro bližnjim in vsem ostalim. Pričarati nasmeh na njihove obraze pa je preprosto. Skozi različne rehabilitacijske programe, jim omogočamo srečo, brezskrbnost in igrivost, tisti teden dni, ko jih pripeljemo v Slovenijo. Teden dni je kratko obdobje, vendar vseeno pomembno za njihova življenja. Pomembno, da vidijo, kako bodo lahko živeli, če bodo redno obiskovali šolo in če bodo izobraženi. Skratka, gre za otroke, iz področja bivše Juge, ki so žrtve nasilja, alkoholizma ali pa so na kakršenkoli način socialno ogroženi. Tako bomo, npr. letos poleti, gostili dve skupini otrok, eno iz Črne Gore in drugo iz Bosne. Stari so od sedem do trinajst let. 

  
  Vedno sem, kot prostovoljka, v Sloveniji pričakala avtobus, poln otrok, zdaj pa me je Emina pred izvedbo same rehabilitacije, povabila na t.i. kratko popotovanje, na katerem sva se odpravili obiskat vse družine otrok v Brčkem ter varno hišo in t.i. dnevni prostor v Zenici, ki sta pod okriljem Medice. V varni hiši se zadržujejo ženske žrtve nasilja, v dnevnem prostoru pa otroci ulice. Med bivanjem žrtev v prostorih Medice, policija v sodelovanju s socialno službo poskrbi, da se ti primeri na sodišču obravnavajo hitro in učinkovito. Medtem, pa je ženskam omogočeno obiskovanje različnih tečajev, od šiviljstva do frizerstva, na katerih ob zaključku pridobijo licenco in se potem lažje zaposlijo. V dnevnem prostoru pa je vsega skupaj trenutno 41 otrok, starih med sedem in osemnajst let. Zaposlena oseba nam je povedala, da so se k njim zatekli primeri otrok, starih med enajst in sedemnajst let, ki še nikoli niso bili pri šolskem pouku. Niti za en dan. Medica jim to omogoča. Te otroke, z ulice, tam preskrbijo z dnevnimi obroki hrane, oblačili, zdravniškim pregledom in izobraževanjem. To so otroci, nekateri sicer imajo starše, drugi ne, ki so dobesedno primorani k beračenju, ali pa pri hiši preprosto niso imeli osnovnih sredstev za življenje ter so jih puščali na ulicah, da bi zaslužili za hrano zase in za domače. Šokiralo me je dejstvo, da so se pojavljali tudi primeri najstnic, starih med štirinajstim in osemnajstim letom, ki so bile prisiljene k prostituciji in so se nekako uspele zateči k organizaciji Medica. 

  
  Ko smo z ekipo vstopili v prostore dnevne sobe, nas je pričakal deček z imenom Islam, ki je vsakomur od nas narisal risbo za dobrodošlico, z napisanim posvetilom. Otroci so bili navdušeni nad našim obiskom. Hiteli so mi kazat risbice in svoje spretnosti s plastelinom, na koncu pa so nam odpeli tudi nekaj pesmic. V zahvalo jim je naša Emina zapela slovensko verzijo Ringa raja, njen prijatelj in sodelavec Žiga pa jim je prinesel polne vrečke dobrot. Z nekaterimi izmed njih se bom srečala julija, v Kopru. Vsekakor bom poskrbela, da bo njihov teden pri nas brezskrben, poln ljubezni in smeha. Prisrčnega in iskrenega otroškega smeha.

  
  Za razliko od mesta Zenice, pa sva z Emino v Brčkem obiskali vsako družino posebej. Ti primeri so se mi še bolj vrezali v spomin, kajti tu sem imela priložnost spoznati starše in tudi razmere, v katerih ti ljubi otroci živijo. Na določene situacije nisem bila pripravljena. Mali, prisrčni otroci, z velikimi, vprašljivimi očmi in pričakovanji na obrazu, živijo v napol propadlih hišah, oz. naseljih. S starši v gozdu, na njivi ali pa doma, delajo pri svojih desetih letih. Otroci, ki bi se morali brezskrbno igrati, morajo namesto igre, pomagati staršem pri preživljanju cele družine. Njihovo otroštvo hitro beži, oni pa tega sploh ne vedo. Ne vedo, kaj pomeni oditi na izlet s starši, ne vedo, kako je pogledati risanko v kinu, predstavo v gledališču, ne vedo, kakšen je občutek, ko imaš polno sobo igrač, ne vedo niti, kako se igrati, ne vedo, ne… Preprosto, ne vedo, kako je biti otrok. Večina mater ima po tri ali štiri otroke in so znova noseče ter pravijo, da tako se je pač zgodilo. Otroci pa so po rojstvu prepuščeni sami sebi, ali pa desetletnemu bratu, ki je primoran hitro odrasti, saj njegova starša nimata časa poleg dela skrbeti še zanje. Ko smo te matere povprašale o zaščiti in kontracepciji, so dejale, da je to plačljiva storitev, ki si je ne morejo privoščiti. Na otroka pa niti ne gledajo, kot na še ena lačna usta, temveč na - kot še en par delovnih rok. 

  
  Najbolj pa se me je dotaknil primer, kjer ima mati tri hčerkice, stare do deset let, srednjo hčer je posvojila bratova žena, ki jo punčka imenuje za mater. Medtem ko je biološka mati v pričakovanju četrtega otroka. 

  
  Misli na te zgodbe, usode in same otroke, mi še po koncu te najine poti, nikakor ne dajo miru. Vem, da lahko skupaj storimo veliko za njih. Vem, da to zmoremo. Vem, da v sebi premoremo veliko dobrega. Stopimo skupaj, pokažimo svoja velika srca in jim skupaj narišimo nasmeh. Skozi humanitarne akcije jim pokažimo, da je lahko življenje tudi lepo. Podelimo košček svojega… časa, starih oblačil ali igrač in jim naslikajmo nove sanje! V imenu vseh teh otrok, ki vas ne morejo doseči sami, se vam zahvaljujem, iskreno in srčno, za kakršnokoli obliko pomoči.

Koper, otroci iz Brčkega in Banovića, l. 2011