Že nekaj časa se odmikam v
osamo. Razmišljam o življenju, o ciljih, ki jih želim doseči in predvsem o medsebojnih
odnosih. V otroštvu se mi je zdelo, da imam ogromno prijateljev. Na vsakem
koraku. Spomnim se, kako sem si želela, da bi se vsi med seboj dobro razumeli,
se skupaj igrali in si pomagali.
Skozi čas spoznaš, da vedno
spadaš k neki skupini ljudi, s katero se zbližaš, ostalo pa so le znanci, s
katerimi si pomahaš v pozdrav ali v današnjem času »lajkaš« kakšno objavo v
znak strinjanja z njimi. Spoznaš, da je resnica, kar sta ti oče in mati
vseskozi ponavljala »prijatelji pridejo in gredo. V življenju boš zamenjala
veliko prijateljev. Naj te ne prizadene to, da nekdo pozabi nate. Ena vrata se
zaprejo, druga pa so spet stežaj odprta.« Jaz pa sem se upirala in svojima
staršema vedno odgovarjala z »Ne! Midve bova vedno prijateljici! (s katerokoli
že, ki mi je bila takrat najbolj blizu). Vidva tega itak ne vesta, ker nimata
nobenih prijateljev!« Starša sta se le nasmehnila. Najbrž sta vedela, da bom še
kako hitro spoznala krutost življenja. Ko pomislim za nazaj, imam ogromno
spominov z različnimi osebami. Z nekaterimi sem preživela vsak dan, nekaj let,
bili smo nerazdružljivi, zaupali smo si vse težave – bili smo življenjski
zavezniki. Ne vem, kako pride do tega, da človek preprosto pozabi na nekoga, ki
mu je stal ob strani, ki je bil tu zanj, ki se je z njim veselil, plesal,
smejal in tudi sočustvoval, kadar je bilo njemu hudo. Večkrat pomislim na stara
prijateljstva. Na ljudi, o katerih trenutno ne vem nič, včasih pa sem vedela
vsako podrobnost njihovega življenja – sem se z njimi veselila, sem z njimi
žalovala – takšnih je kar veliko. Tudi sama sem »pozabila« nekaj dobrih ljudi
iz svojega življenja. Sami najbrž vedo, kdo so. Se menimo za kavo ali sprehod
že odkar sem zdoma. In nikoli ne najdem časa zanje. Kar vem, da ni dober
izgovor. Preprosto človek odraste, se spremeni in najbrž se hkrati boji, kako
bo potekal pogovor po tolikšnem času razdvojenosti z dotično osebo. Hkrati pa
sem v svoje življenje sprejela in na mesto pristnih prijateljev - tistih, ki se
me spomnijo tu in tam s kakšnim sporočilom »kako si?« ali s kakšno šalo,
mislijo za lepši dan – postavila ljudi, ki me v resnici nikoli niso videli
takšne, kot sem. Iskreno, v srce in v dušo. Ker, kdor mi je bil prijatelj, v
pravem pomenu besede, še vedno ve, da najbolj cenim iskrenost in dobrega
prijatelja. Da ga nikoli ne bi izdala, se mu posmehovala ali mu želela karkoli
slabega. Da sem se vedno borila za pravico, da sem imela vedno rada smeh,
zabavo in dobro družbo. Zdaj.. pa se mi zdi, kakor da bi živela v nekakšni
sivini vsakega dne. Kakor, da ljudje mislijo, da če sem tiho, kadar me
sarkastično žalijo, da sem naivna. Ne. Kot sem že enkrat povedala – ne zamenjujte
prijaznosti z naivnostjo. Mislijo tudi, da če jih pohvalim, da so čudoviti – da
želim karkoli od njih. Ne. Ne želim ničesar v zameno, preprosto se mi nekaj na vas
zdi čudovito. Mislijo, da če mi pogled tava nekam v daljavo, da sem se
spremenila. Ne. Samo odraščam in me pestijo življenjske težave. Mislijo, da če
se vedno pojavim s širokim nasmehom na obrazu, da sem najbolj srečna oseba. Ne.
Včasih imam občutek, da sem najbolj žalostna in nosim nasmeh visoko v zraku,
kakor v bitki vojščak nosi svoj ščit. Mislijo, da če oprostim, da tudi pozabim.
Ne. Nikoli ne pozabim žalitve, nevoščljivosti in posmeha. Takšni ljudje
mislijo, da moram imeti predvsem zelo zabavno življenje, polno ljudi okoli
sebe. Ne. Pravzaprav sem čedalje bolj sama. To pa zato, ker sem v svoje
življenje spustila veliko ljudi, ki si tega niso zaslužili. Namenila sem jim
svoj čas in pozornost. Prikradli so se mi v srce in hkrati odnašali koščke le-tega
s seboj. Vsak en majhen košček. In zdaj sem utrujena. Od vseh lažnih
prijateljstev, od vseh zahrbtnih spletk, besed in žalitev. In razmišljam, kako
človek, ko odrašča spoznava prave vrednote življenja. In zdaj razumem to, kar
sta mi starša kot otroku dejala: »navadi se prejemati v svoje življenje
raznolikost ljudi, vedi, da niso vsi ljudje dobri in, da niso vsi ljudje slabi.
Nikoli ne izhajaj iz sebe. Slej ko prej pa boš spoznala, da je družina tista,
ki bo na koncu vedno tu«. In sem spoznala.
