Maybe I'm a dreamer, but I'm not the only one..: »BRČKO & ZENICA blues

Tako. Polna adrenalina in podob, ki se mi še vedno vrtijo pred očmi ter izrečenih besed, katerih odmev je slišati v mojih mislih vsakih nekaj minut, sem se vrnila s poti, polne novih izkušenj in spoznanj. S poti, ki mi je bila namenjena popolnoma nepričakovano, a najbrž z razlogom. Dve leti bo, odkar kot prostovoljka sodelujem z Zavodom Krog, oz. z direktorico, Emino Hadžić v sklopu projektov, ki se ukvarjajo z rehabilitacijo socialno ogroženih otrok s področja Balkana. Po vseh teh projektih in sodelovanjih, se je med nama spletla prijateljska, iskrena in trdna vez, ki jo povezujejo iste misli, želje in cilji po boljšem jutri. Saj veste, kako je dejal Lennon: »Maybe I'm a dreamer, but I'm not the only one…« Torej, predstavljajte si svet, poln nasmeškov na VSEH otroških obrazih, na obrazih, ki si zaslužijo brezskrbnost in igrivost, ne pa trpljenja in solz, ki jih dejansko prikrivajo sence njihovih utrujenih, od življenja izčrpanih, lic. Pričarati nasmeh na njihov obraz… težko? Nemogoče?

Nikakor ne. Ti otroci so skromni in dobrosrčni, kljub ekstremno težkim pogojem, v katerih živijo s starši ali brez njih. Se borijo in želijo dobro bližnjim in vsem ostalim. Pričarati nasmeh na njihove obraze pa je preprosto. Skozi različne rehabilitacijske programe, jim omogočamo srečo, brezskrbnost in igrivost, tisti teden dni, ko jih pripeljemo v Slovenijo. Teden dni je kratko obdobje, vendar vseeno pomembno za njihova življenja. Pomembno, da vidijo, kako bodo lahko živeli, če bodo redno obiskovali šolo in če bodo izobraženi. Skratka, gre za otroke, iz področja bivše Juge, ki so žrtve nasilja, alkoholizma ali pa so na kakršenkoli način socialno ogroženi. Tako bomo, npr. letos poleti, gostili dve skupini otrok, eno iz Črne Gore in drugo iz Bosne. Stari so od sedem do trinajst let.

Vedno sem, kot prostovoljka, v Sloveniji pričakala avtobus, poln otrok, zdaj pa me je Emina pred izvedbo same rehabilitacije, povabila na t.i. kratko popotovanje, na katerem sva se odpravili obiskat vse družine otrok v Brčkem ter varno hišo in t.i. dnevni prostor v Zenici, ki sta pod okriljem Medice. V varni hiši se zadržujejo ženske žrtve nasilja, v dnevnem prostoru pa otroci ulice. Med bivanjem žrtev v prostorih Medice, policija v sodelovanju s socialno službo poskrbi, da se ti primeri na sodišču obravnavajo hitro in učinkovito. Medtem, pa je ženskam omogočeno obiskovanje različnih tečajev, od šiviljstva do frizerstva, na katerih ob zaključku pridobijo licenco in se potem lažje zaposlijo. V dnevnem prostoru pa je vsega skupaj trenutno 41 otrok, starih med sedem in osemnajst let. Zaposlena oseba nam je povedala, da so se k njim zatekli primeri otrok, starih med enajst in sedemnajst let, ki še nikoli niso bili pri šolskem pouku. Niti za en dan. Medica jim to omogoča. Te otroke, z ulice, tam preskrbijo z dnevnimi obroki hrane, oblačili, zdravniškim pregledom in izobraževanjem. To so otroci, nekateri sicer imajo starše, drugi ne, ki so dobesedno primorani k beračenju, ali pa pri hiši preprosto niso imeli osnovnih sredstev za življenje ter so jih puščali na ulicah, da bi zaslužili za hrano zase in za domače. Šokiralo me je dejstvo, da so se pojavljali tudi primeri najstnic, starih med štirinajstim in osemnajstim letom, ki so bile prisiljene k prostituciji in so se nekako uspele zateči k organizaciji Medica.

Ko smo z ekipo vstopili v prostore dnevne sobe, nas je pričakal deček z imenom Islam, ki je vsakomur od nas narisal risbo za dobrodošlico, z napisanim posvetilom. Otroci so bili navdušeni nad našim obiskom. Hiteli so mi kazat risbice in svoje spretnosti s plastelinom, na koncu pa so nam odpeli tudi nekaj pesmic. V zahvalo jim je naša Emina zapela slovensko verzijo Ringa raja, njen prijatelj in sodelavec Žiga pa jim je prinesel polne vrečke dobrot. Z nekaterimi izmed njih se bom srečala julija, v Kopru. Vsekakor bom poskrbela, da bo njihov teden pri nas brezskrben, poln ljubezni in smeha. Prisrčnega in iskrenega otroškega smeha.

Za razliko od mesta Zenice, pa sva z Emino v Brčkem obiskali vsako družino posebej. Ti primeri so se mi še bolj vrezali v spomin, kajti tu sem imela priložnost spoznati starše in tudi razmere, v katerih ti ljubi otroci živijo. Na določene situacije nisem bila pripravljena. Mali, prisrčni otroci, z velikimi, vprašljivimi očmi in pričakovanji na obrazu, živijo v napol propadlih hišah, oz. naseljih. S starši v gozdu, na njivi ali pa doma, delajo pri svojih desetih letih. Otroci, ki bi se morali brezskrbno igrati, morajo namesto igre, pomagati staršem pri preživljanju cele družine. Njihovo otroštvo hitro beži, oni pa tega sploh ne vedo. Ne vedo, kaj pomeni oditi na izlet s starši, ne vedo, kako je pogledati risanko v kinu, predstavo v gledališču, ne vedo, kakšen je občutek, ko imaš polno sobo igrač, ne vedo niti, kako se igrati, ne vedo, ne… Preprosto, ne vedo, kako je biti otrok. Večina mater ima po tri ali štiri otroke in so znova noseče ter pravijo, da tako se je pač zgodilo. Otroci pa so po rojstvu prepuščeni sami sebi, ali pa desetletnemu bratu, ki je primoran hitro odrasti, saj njegova starša nimata časa poleg dela skrbeti še zanje. Ko smo te matere povprašale o zaščiti in kontracepciji, so dejale, da je to plačljiva storitev, ki si je ne morejo privoščiti. Na otroka pa niti ne gledajo, kot na še ena lačna usta, temveč na - kot še en par delovnih rok.

Najbolj pa se me je dotaknil primer, kjer ima mati tri hčerkice, stare do deset let, srednjo hčer je posvojila bratova žena, ki jo punčka imenuje za mater. Medtem ko je biološka mati v pričakovanju četrtega otroka.

Misli na te zgodbe, usode in same otroke, mi še po koncu te najine poti, nikakor ne dajo miru. Vem, da lahko skupaj storimo veliko za njih. Vem, da to zmoremo. Vem, da v sebi premoremo veliko dobrega. Stopimo skupaj, pokažimo svoja velika srca in jim skupaj narišimo nasmeh. Skozi humanitarne akcije jim pokažimo, da je lahko življenje tudi lepo. Podelimo košček svojega… časa, starih oblačil ali igrač in jim naslikajmo nove sanje! V imenu vseh teh otrok, ki vas ne morejo doseči sami, se vam zahvaljujem, iskreno in srčno, za kakršnokoli obliko pomoči.