Bila sem tu..

 "Anyone who thinks sunshine is pure happiness has never danced in the rain."

Zadnje čase veliko potujem. Razlogi za to so različni; izobraževanje, družina, ljubezen in navsezadnje duša, ki rada tava naokoli… Ko se ozrem nazaj, se mi včasih zdi, da sem več časa preživela na poti, kakor doma - na varnem, zavita v toplo odejo. In všeč mi je tako. Čas hitreje mineva, imam se čudovito in tako pridobim priložnost preživeti čas z ljubljenimi osebami ter hkrati izpolnim vse, kar štejem pod svoje dolžnosti. Vendar me zadnje čase plaši misel, ki ni ravno značilna za obdobje, v katerem se trenutno nahajam. Predno grem spat, razmišljam, koliko časa mi je še ostalo. Razmišljam o tem, ali je življenje prekratko, da bi človek izpolnil vsa svoja pričakovanja in želje. Ali bo dovolj povprečnih osemdeset, do devetdeset let, da bom doživela vse svoje sanje in uresničila vse svoje cilje. Ali pa bom prepozna za tisto »nekaj«? Je doba človeškega življenja dovolj, da bi izkazala vso svojo ljubezen človeku, ki ga ljubim? Vsak dan z njim, se mi zdi kot ura, ura minuta in minuta sekunda. Čas gre hitro naprej, jaz pa imam toliko tega za narediti, toliko tega za dati.
  

Med vsemi svojimi popotovanji, na ljubljanski železnici vedno srečujem enega in istega »kralja ulice«, z modrimi očmi, brado in iskrenim pogledom, ki tiho stoji na vogalu s časopisi v rokah. Ni vsiljiv, ni aroganten, ni zgovoren. Stoji tam in čaka kupce, ki jih resnično zanima vsebina teh platnic. Kadar le lahko, se ustavim pri njemu, ga toplo pozdravim in vprašam »evro?«, in on mi odgovori »seveda«. Mu potisnem evro v dlan, on pa mi v zameno da črno-bel časopis z izjemno dobro napisanimi članki. Zaželiva si čudovit dan, jaz se odpravim naprej, on pa ostaja na vogalu in čaka na druge bralce. Tako je bilo tudi danes in v časopisu sem našla zopet navdihujoč članek, v katerem avtorica opisuje pesem »I was here« in namen besedila, ki govori ravno o stvareh, ki mi kratijo spanec:
    

I wanna leave my footprints on the sands of time
know there was something that, and something that I left behind.
When I leave this world, I'll leave no regrets
leave something to remember, so they won't forget

I was here, I lived, I loved
I was here
I did, I've done, everything that I wanted
and it was more than I thought it would be
I will leave my mark so everyone will know
I was here

I want to say I lived each day, until I die
And know that I meant something in somebody's life
the hearts I have touched, will be the proof that I leave
that I made a difference, and this world will see

I just want them to know
that I gave my all, did my best
brought someone to hapiness
left this world a little better just because

I was here.

Priznam, tistemu, ki me plaši se reče »minljivost«. Ne vem, zakaj me je pograbila ravno sedaj in me noče in noče spustit iz svojih šap, vendar se resnično bojim, da bo vsega enkrat konec. Ker ljubim življenje in ljubim tako dobre plati tega, kot slabe. Ljubim to, da delam napake in se iz njih učim. Ljubim to, da sem za vsako dobro stvar, ki jo storim v življenju, nagrajena z nasmehom. Ljubim veter, ki mi boža obraz in ljubim sonce, ki me greje. Všeč mi je, kadar zapade dosti snega in vsi tečemo ven, se valjamo po belih stezah Zagorja, kepamo, lovimo in smejemo, kakor bi nam spet bilo deset let. Rada imam svoje prijatelje, ki mi stojijo ob strani, ko mi gre vse po zlu in govorijo »saj bo šlo!«, kakor so govorile igračke mali lokomotivi Neli, v risanki iz otroštva. Najraje na svetu imam dejstvo, da me brat ob vsakem prihodu domov tesno objame in sestra reče, da me je pogrešala ves ta čas. Rada imam celo očetova pridiganja, ker se iz vsakega naučim življenjsko pomembne stvari. Ljubim mamino kuhinjo in njen topel objem. Rada hodim na predavanja in obožujem Koper in vse kar spada zraven. Ljubim vse otroke, majhne, velike, mlajše, starejše, navihane, tihe, vesele in jezne. In zanje bi storila vse. Velikokrat sanjam z odprtimi očmi, si želim, da bi imela takooo velik avto, da bi vanj posedla vse otroke z ulice in jih odpeljala na morje, sladoled, v kino, na igrišče, se lovila z njimi, žogala, jim brala pravljice, jih pokrila za lahko noč in poljubila na lička za lepe sanje. Če bi lahko, vsaj en dan. Tako pa se jezim, ker obstajajo tudi tisti, ki jih zanemarjajo, ki jih pustijo na mrazu, lačne in prestrašene. Same. In najbolj boli dejstvo, da nikakor niso krivi da so rojeni v takšno življenje. Zato se zahvaljujem Bogu, staršem in se zahvaljujem vsem okoliščinam, za življenje, ki mi je bilo dano.
  

Za vse odločitve, ki sem jih sprejela v življenju, je obstajal nek razlog. Za vsemi težkimi izkušnjami in prelitimi solzami, ki jih ni bilo malo, je resnično stalo sonce. Lahko, da mi bo spet kdaj hudo in, najbrž mi bo, ker življenje je takšno, ampak takrat bi rada vedela, da sem resnično dala vse od sebe, da nikogar nisem namenoma užalila, prizadela ali grdo pogledala. Da sem za seboj pustila več nasmehov, kakor kislih obrazov. Da sem za seboj pustila srečne ljudi. Skušam odpuščati tistim, ki so mi prizadejali bolečino in žalost, na kakršenkoli način, kajti vem, da sem bila v tistem trenutku najbrž na boljšem in jim ne gre zamerit. Tako pa se trudim tudi povrnit vse dobro tistim, ki so se mi znali nasmehnit in me objet, tistim, ki jih resnično lahko imenujem za prijatelje – sami vedo, kdo to so. Sem človekoljub in tu mi ni pomoči. Včasih se mi čudijo in me imajo za drugačno. Toda jaz sem drugačna. Dolgo časa sem potrebovala, da sem to sprejela. Zdaj, ko sem, sem srečna. Tako srečna, da se bojim, da bo življenje, tudi če doživim sto let, za naju prekratko. Ker sem končno izpopolnjena. Ker je končno tu.

Ker ljubim njega.