"Novinar skrbi za preživetje zgodovinskega spomina. Novinar ima pravico do sodbe. Še več; moral bi imeti pravico do (ob)sodbe. Zlaganost o objektivnosti in vsemogoče, v sive učbenike zapisane teorije na terenu, v Resnici nimajo nikakršne vrednosti. Edino merilo je posameznikova vest, ki je ves čas na preizkušnji."
(Videmšek Boštjan. Arzenal, 21. 4. 2007)
Velikokrat sem se vprašala, zakaj v slovenskih medijih obstajajo nekakšne vrste generalizacije in posploševanja novic, ki jih beremo, poslušamo ali gledamo. Najbrž se tudi sami večkrat vprašate kaj takšnega. S spremembo oblike medija, torej iz prestopa s tiskanih medijev na digitalno verzijo, se je izgubil glavni faktor besedil - kvaliteta. Vsepovsod na spletu najdemo kratke, posplošene in nepreverjene novice, oz. novičke (niti ne drznem si jih nazvati z besedo "članek", ker so daleč od tega), s katerimi se kratkočasimo, zabavamo predvsem pa NE-informiramo. Za (negativen) primer bom vzela spletno stran 24.ur, kjer večinoma najbrž objavljajo anonimni honorarci, aka študentje, ki pišejo za žepnino in jim je vseeno kako nekaj napišejo, čemu in za koga. Da o konstantnem neujemanju zgodbe z naslovom sploh ne govorim. Na tej "informativni" spletni strani najdemo banalne članke in eden na 1ooo se mi zdi vreden branja. Isto se je začelo dogajati s TV dnevnikom oz. informativnimi oddajami, ki so ustvarjene le še za "entertainment" občinstva. Vsebujejo predvsem šokantne, ekskluzivne in estradniške novice. Ne spomnim se več, kdaj sem si vzela čas za ogled informativnega programa ali za branje časopisa. Reciklaža enih in istih zgodb. Pretiravanje, prikrivanje in spinning - obračanje pozornosti na nepomembne zgodbe, da bi javnost pozabila na tiste resnično pomembne. Kje so zlati časi novinarstva? Časi reportaž s tujine? Časi, ko so se novinarji usedli v avto, na vlak ali letalo in se odpravili na teren, si ogledali situacijo, se prepričali o kontekstu zgodbe, se pozanimali o dogajanju, videli resnico in potem napisali zgodbo, s katero so vplivali na znanje in vedenje svojih ljudi v domovini. Bili so priče. Bili so naši viri. Bili so naši učitelji.
Ko vprašamo, zakaj je prišlo do sprememb, zakaj ni mogoče imeti zunanjih dopisnikov in reporterjev, začnejo vsi pripovedovat o istem problemu - pomanjkanju proračuna. Ali ste pripravljeni sprejeti takšen odgovor in živeti v svetu z napačnimi informacijami? Kljub temu, da se mesečno plačuje naročnina za določen časopis ali javno televizijo Slovenije. Si sploh predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi zaradi neznanih razlogov prišlo do okvare spletnega omrežja in si ne bi mogli prebirat novic v tujem jeziku in tujih medijih? Bili bi kot čreda ovac, ki bi se pasla na polju enih in istih novic, na koncu pa bi izstradani znanja in informacij shirali. Sama sem vedno cenila dobro napisane zgodbe in profesionalne novinarje. Od malih nog si želim postati ena izmed tistih, ki bo lahko svojim bralcem poročala o dogajanju znotraj ali izven njihove države. Tista, ki bo odkrivala resnico in odpirala oči, ki bo pisala tako o krivici, kakor o plemenitih ljudeh in njihovih izjemnih življenjskih zgodbah. Bojim pa se, da nam bo trenutna situacija, ki ji očitno mediji niso kos, odvzela vse te možnosti za uresničitev želja in ciljev, ki bi jih lahko dosegli na medijskem področju. Tako časopis, kakor televizija in tudi spletne strani, postajajo en in isti vir informacij. S svetlimi izjemami seveda. Te svetle izjeme pa so določeni novinarji, kot je npr. Boštjan Videmšek in določena alternativna glasila, kot je Anarhistka. Nekaj upanja še ostaja. Velika večina medijske produkcije pa je tako rečeno "za v smeti!" Začeti bi morali znova in pri sami osnovi. Spremeniti bi morali strukturo posameznih medijev. Časopisi bi morali izdajati daljše verzije člankov in bi prihajali s strani novinarjev, ki bi raziskali informacije, vse plati zgodbe, ki bi se poglobili v tematiko primera in potem napisali obširen in kvaliteten članek, ki bi bralcu prinesel nova znanja in zadostno količino informacij. Spletne novice bi morale biti kratke, opremljene z videom ali fotografijo, kar pa ne bi bilo nujno potrebno, bolj pomembno bi bilo seveda, v tistih nekaj vrsticah zapisati ključne informacije, kot so "kaj, kdo, kje, kako, kdaj in s kakšnim namenom", če pa bi se pokazalo zanimanje za določeno novičko, bi potem lahko nadgrajevali v določeni rubriki, kjer bi se novinar, usposobljen za to, poglobil v zgodbo in jo primerno razširil. Lahko pa bi novičke, ki bi požele zanimanje občinstva, nastajale v tiskani verziji, enkrat mesečno. Tako bi ljudje še bolj prebirali časopise in izumrtje le teh ne bi bilo opcija. To, da javna televizija RTV Slovenija sploh ne izpolnjuje vseh svojih nalog, ki jih ima kot nacionalka, pa je zame višek vsega. Razmislite, koliko časa preživite z namenom, da bi gledali televizijo in koliko od tega časa, si vzamete za ogled RTV Slovenije. Predvidevam, da precej malo ali skoraj nič. In uredniki še vedno vztrajajo pri sistemu starem najmanj dve desetletji. Ljudje moji, generacije se spreminjajo. In ni javnost tista, ki si želi takšnih novic, oddaj, spletnih strani. Občinstvo zahteva nov program, nove oddaje, nove ljudi. Mediji pa so tisti, ki imajo moč vplivati na svoje občinstvo. Imajo moč tudi vzgajati jih. Razumem in podpiram to, da se ne odpušča starejših novinarjev, urednikov, voditeljev. Lahko pa bi jih npr. pripravili do tega, da bi bili mentorji mlajšim študentom, da bi jih usposabljali in poučevali o medijih in njihovem delu, ter svoje izkušnje aplicirali nanje. Ne. Zakaj bi bili vsi dobri v tem delu, če pa imamo lahko samo dva ali tri primere dobrih govorcev in voditeljev in bomo raje počakali, da ti odslužijo svoje in, da na njihovo mesto pridejo znova mladi in neizkušeni ljudje, kakršni so bili oni pred dvajsetimi leti. Res pa sem slabe volje, ko ti starejši uslužbenci rečejo nam mladim, da potrebujemo leta in leta izkušenj, da bi lahko opravljali delo, kot ga opravljajo oni. Z vsem spoštovanjem, verjamem, da so potrebna leta urjenja, da lahko brez kančka treme, sposobno izpelješ kakršnokoli okroglo mizo, na televiziji, v živo. Vendar pa mi je zanimivo, ko se spominjajo svojih začetkov in priznajo, da so vsi začeli iz ničle, da so bili vsi neizkušeni in nezreli. Da so se vsega, kar danes tako dobro obvladajo, naučili skozi lastne napake in izkušnje. Zakaj potemtakem zavirajo mlade in sposobne ljudi ter jim preprečujejo, da se tudi oni izurijo v svoji stroki preko prakse in ne le preko knjig in spisanih besedil ter fakultetnih predavanj. V istem trenutku pozabijo, da so bili tudi oni nekoč mladi in, da so tudi oni potrebovali nasvete in podporo nekoga starejšega.
Žal mi je, da ljudje niso pripravljeni deliti svojih idej in znanja. Žal mi je, da to rajši odnesejo s seboj in se smejijo napakam svojih zanamcev. Vendar tako to gre, kajne? Novinarsko polje je arena bojev, kjer se mora vsak boriti za svoj obstanek in napredek. Resnično upam, da bo pridih mlade generacije na tem področju uvedel korenite spremembe. Da bodo ljudje zopet lahko zaupali novinarjem in medijem. Da bodo gledali poročila in informativne oddaje, preko katerih se bodo informirali in prejemali podatke o realnosti sveta, da bodo ljudje lahko dostopali do informacij javnega značaja iz tujih dežel in kontinentov. Da bodo zastopane vse generacije, prebivalci in manjšine države.
Da bom tudi sama del teh sprememb.
Ni komentarjev:
Objavite komentar