PODARI NASMEH 2013 :)

"Zavod KROG izvaja rehabilitacijo socialno ogroženih osnovnošolskih otrok in ostale humanitarne aktivnosti za otroke iz Slovenije in JV Evrope. Projekt je do leta 2012 sofinancirala Vlada Republike Slovenije preko Ministrstva za zunanje zadeve, KD Kapital d.o.o. in ABDS d.d. Sarajevo. Slednji je letos pokrival z donacijo celotni projekt. Projekt je do sedaj prejel posebno državno priznanje „Naj humanitarni projekt 2007“ s strani ministrice za delo, družino in socialo in Mladinskega sveta Slovenije ter laskavi nazivSončkova osebnost leta v 2008. Obenem pa je bil nominiran v letu 2007, 2008 in 2009 za ERSTE nagrado, v letu 2008 za nagrado fundacije Raymond Georis in v letu 2009 za nagrado fundacije Karla Velikega." (http://www.zavod-krog.si/projekti)

1. julija 2013 sva se z eno najboljših prijateljic, Emino Hadžić, direktorico Zavoda KROG, odpravili na službeno pot. Obiskali sva dvajset socialno ogroženih družin, na območju Tuzle, natančneje v Slavinovićih - katerih otroci so bili s strani učiteljev predlagani za udeležence v humanitarnem projektu Podari nasmeh. Kot vsako leto do zdaj, sva se tudi tokrat z Emino odpravili na formalno pot, na kateri se lahko na lastne oči prepričava kakšna je posamezna situacija družin, ki nama do tistega trenutka predstavljajo le imena in priimke na seznamu. Šele, ko spoznava starše, stare starše, skrbnike in ostale družinske člane otrok,  ta, napisana imena začno pridobivati popolnoma nove barve, ozadje in zgodbe. Vsaka zgodba posebej se naju je močno dotaknila. 

Zgodbe otrok so različne. Večkrat me ljudje, ki jih zanima kaj več o projektu povprašajo: "Glede na katere lastnosti pa izbirate otroke, ki so vključeni v vaš projekt?" Odgovor seveda ne more biti enoličen. Kajti vsak otrok ima svoje ozadje. Vsakega izmed teh otrok je v svoje roke ujela težka usoda. Nekateri izmed otrok živijo v družini, ki je ljubeča in skrbi zanje, kolikor le lahko, vendar jim težko privošči različne dobrine, ki se nam zdijo povsem samoumevne. To so na primer šolske potrebščine, igrače, sadje in sladkarije. Eden izmed otrok mi je dejal, kako zelo rad ima limono. Da mu je najbolj na svetu všeč, kadar lahko polovico limone pomoči v sladkor in slastno zagrize vanjo. Vendar, da tega že dolgo ni mogel storiti, saj doma že nekaj časa ne kupujejo limon. Takoj naslednji dan, sem mu pri kosilu šla iskat kos limone in sladkor. Pogledal me je z najbolj občudujočimi očmi in se mi s širokim nasmehom zahvalil. Kako malo je potrebno, da so otroci srečni. Nekateri izmed otrok pa imajo osnovne dobrine, vendar jim primanjkuje topline staršev. So zanemarjeni, za starše ne obstajajo, če pa že, jim predstavljajo le problem in težave. Takšna je bila zgodba male, tihe deklice, katere starša sta se ločila, zato naju je na domu pričakal dedek, ki nama je zaupal, da punčka za starša ne obstaja in, da sta jo popolnoma prepustila v njegovo skrb. Dedek se seveda bori, da ji ne bi ničesar manjkalo, vendar je med njima velik generacijski prepad, kar se pozna pri nazadovanju punčke - ki v četrtem razredu osnovne šole ne zna ne pisati, ne brati. Ko smo med rehabilitacijskim tednom obiskali knjižnico v Izoli, kjer nas je gospa Špela prijazno in gostoljubno sprejela in, ko je bilo na vrsti branje pravljic, s strani otrok, je mala punčka začela nenadno kašljati, oči pa so se ji zasolzile. Sprva sem pomislila, da je zbolela in, ko mi je Emina dejala, da naj grem z njo na zrak, sem videla, da se je kašelj takoj pomiril, zato sem jo vprašala, če se počuti bolje in, če se ne bi raje vrnili nazaj v čitalnico. Pa mi je odkimala. Posledično sva se odpravili po knjižnici in si ogledovali igračke, knjige in ostale zanimivosti. Dekletce se je nasmihalo in videti je bilo, da ji je odleglo. Ko so ostali končali z branjem, sva se vrnili nazaj, potem pa mi je ena od učiteljic, ki je prišla v spremstvu otrok, povedala, da predvideva da punčka ne zna brati in, da jo je zaradi tega skrbelo. Zadnji dan rehabilitacijskega tedna so otroci pisali svoje vtise, ki so jih tekom letovanja dobili. Razdelila sem jim pisane liste, na katere so zapisali kaj vse so videli v Sloveniji, kaj jim je bilo najbolj všeč in katerih dejavnosti so se udeleževali. Mala punčka je potrkala na moja vrata in mi z vprašujočim pogledom oddala oranžno obarvani list papirja. Na njemu je bil zapisan celoten odlomek. Pobožala sem jo po laseh in se ji zahvalila. Ona pa mi je vrnila nasmeh in veselo stekla nazaj v sobo. Ko sem preletela besedilo, sem ugotovila, da ni pisala besed temveč je preprosto nizala črko poleg črke - vse črke, ki se jih je do tedaj naučila pisati. Besedilo na prvi pogled ni imelo nobenega smisla, saj se iz napisanega ni dalo razbrati ničesar. Vendar je zame imelo še kako velik pomen. Punčka se je potrudila napisati, da ji je bilo pri nas lepo. Da smo jo sprejeli medse, da se je med nami igrala, smejala in bila brezskrbna. Vse to sem lahko razbrala med vrsticami, zapisanimi na papirju.

Otroci so med letovanjem pri nas obiskali prestolnico Slovenije. Odpravili smo se na ministrstvo za zunanje zadeve, kjer so nas dobrodušno pričakali z različnimi sladicami, sadjem in sokovi, ob katerih smo se posladkali. Otroci so veselo zapeli pesem "Hajmo, Bosno!", odrasli pa smo se ponosno nasmihali, saj smo vedeli, da so celo pot do Ljubljane, na avtobusu pridno vadili besedilo. Ob sprejemu v predsedniški palači, je bilo prvo vprašanje, ki se jim je porodilo v mislih, kako težek je lestenec, ki je bil obešen sredi stropa. Gospod predsednik se je z veseljem pozanimal o tem podatku in jim ga kasneje sporočil, zaradi česar so se počutili zelo pomembne. Razdelil jim je plišaste medvedke in različna druga uporabna darilca, ki so jih otroci kasneje, v parku Tivoli z veseljem odpirali in ugotavljali čemu katero izmed njih služi. Med darilci so prejeli tudi vizitke, ki služijo za označevanje prtljage in na katere so lahko napisali svoja imena, kar jim je prišlo precej prav ob donaciji rabljenih potovalnih kovčkov, ki smo jih prejeli s strani Zavoda LU. Vsem pa je bil najbolj všeč obisk tovarne Gorenjka, kjer smo se skupaj s prijazno in nasmejano gospo odpravili na ogled tovarne čokolad, si pogledali različne stroje in tekoče trake polne sladkarij, nato pa smo si lahko izdelali čokolado po svojem okusu, ki smo jo potem skupaj s polnimi vrečkami dobrot odnesli s seboj domov. Otroci so mi naredili čokolado pod št. 11 in moram priznati, da boljše še nisem poizkusila. V tednu druženja smo se odpravili tudi v kino, kjer so si otroci prvič v življenju ogledali 3D predstavo in sicer animiranega risanega filma Smrkci, nad katerim so bili zelo navdušeni. Skupaj smo tudi kegljali in iz sprva plašljivih otrok so se kaj kmalu spremenili v vešče tekmece, naše kegljanje pa je postalo pravo pravcato prvenstvo. Imeli smo se zelo lepo, skupaj smo plavali v morju, bazenu, se spuščali po toboganu, igrali odbojko in med dvema ognjema, nogomet, plesali, peli in se udeleževali številnih drugih aktivnosti, kakor je bil tudi sprehod po Piranu in vožnja z barko, na katerem nas je spremljala navihana in vesela gospa Barbara, ki je posnela nekaj čudovitih fotografij, hkrati pa nas je s svojim ljubeznivim pristopom vse od srca nasmejala. V tednu vseh aktivnosti pa smo imeli tudi dve poučni delavnici, ena delavnica je obsegala učenje italijanščine, ki je bilo v družbi Ane zelo zabavno, druga delavnica pa je bila prav tako poučna in hkrati zelo kreativna, in se je imenovala Varno v prometu. Otroci so izdelovali svoje prometne znake, si ogledali kratke videoposnetke o pravilnem prečkanju ceste, nato pa so se odpravili na teren, kjer so preizkusili svoje znanje. Na tem mestu bi se želela zahvaliti vsem ljudem, ki jih v besedilu poimensko nisem omenila, ali naključno ali pa nenamerno - ki pa sami zelo dobro vedo, da so prispevali karkoli k temu, da so se naši otroci imeli lepo. Materialne stvari, donacije, oblačila, igrače, ali pa samo nasmeh - srčna hvala vsem vam.      

Med zgodbami otrok je še toliko žalostnih usod, ki jih ne želim posebej izpostavljati, saj so to njihove, intimne in osebne zgodbe, zaradi katerih so večinoma prepuščeni samim sebi. Vendar verjamem, da so med besedami direktorice, ki jih je na poslovilnem večeru izrekla, našli upanje. Dejala je, da naj stremijo k temu, da odrastejo v dobre ljudi, da naj svoj čas posvečajo izobraževanju in s tem dosežejo zase in za ostale, ki jih imajo radi, veliko zmago. Da naj bodo vedno pripravljeni pomagat ostalim in, da naj s seboj odnesejo lepe spomine iz Slovenije, ki naj jim bodo motivacija, da lahko usodo vzamejo v svoje roke in postanejo pošten človek. Človek, kakršen si želijo biti - pokončen, srečen in uspešen. Upam, da bom čez deset ali dvajset let lahko prebrala v novicah, na Facebooku ali videla na poročilih zgodbo o srečni ženski, ki je požela uspešno kariero pop pevke, ali zgodbo o zdravnici, ki je otroku rešila življenje, o ravnatelju, ki vodi najbolj uspešno osnovno šolo ali pa o predsedniku države, ki je sezidal tako visoke stolpnice, da so imeli vsi ljudje svoj dom in jih ni skrbelo za nič na svetu, saj so prejemali mesečno rento, vredno 1000 evrov - kajti vse to, so velike želje malih otrok, ki smo jih gostovali letošnje leto v hotelu Žusterna, v Kopru.

Upam, da bom lahko nekega dne rekla svojemu otroku:  "Poglej, tisti dobri mož je bil nekoč pri nas". 

Sanela Bećirović,
odnosi z javnostmi

I'm everything I am, because you loved me..

Povej srcu, da je strah pred trpljenjem hujši od trpljenja samega. Nobeno srce ni nikoli trpelo kadar je šlo za svojimi sanjami.

(Coelho)

Že kot majhna punčka sem sanjarila o dnevu, ko bom oblekla belo obleko in dahnila usodni "Da". Večkrat sem se zastremela v daljavo, v mislih pa sem slikala podobo tistega, pravega, s katerim naj bi preživela vse svoje življenje. In niti v najbolj norih sanjah si nisem mogla predstavljati, da bom za moža dobila tako čudovitega fanta, ki je poln ljubezni, ki me ima rad in me spoštuje, ki je najlepši izmed vseh in najboljši daleč naokoli. Besede, s katerimi bi ga opisala, bi bile preskromne, saj noben okrasni pridevek ne premore čarobnosti njegovih oči, topline njegovega nasmeha in dobrote njegovega srca. Resnično ga ljubim. Hvaležna sem za vse padce in trpljenje, ki mi jih je življenje naklonilo, saj brez njih ne bi znala ceniti ljubezni svojega življenja. Iz vsake napake sem se naučila nekaj in postala sem močnejša in hkrati previdnejša. Ko sem bila prepričana, da moje srce ne bo nikoli zatrepetalo zavoljo močne ljubezni, je prišel on in mi dokazal nasprotno. Pokazal mi je vse moje napake, jih sprejel in vzljubil, hkrati pa sem se ravno zaradi tega začela razvijati v boljšo osebo. Osebo, ki si želi osrečiti nekoga, ki jo ima rad. Osebo, katere cilj je risati nasmeh na obraz tistega, ki jo ljubi.

Teden dni pred poročnim dnem me je zagrabila grozna trema. Počutila sem se omotično, sem spala, jokala in premišljevala o svojem življenju. Na jutro poročnega dne pa sem prejela znak, ki mi je nakazal, da bo vse vredu, da si zaslužim biti srečna in, da bom vedno ljubila in bila ljubljena. Tako sem se s samozavestnim nasmehom odpravila v Ljubljano, kjer sta me pričakali simpatična in zgovorna frizerka Barbara ter prijateljica - sicer vizažistka Maja, ki sta me za poseben dan uredili, nato pa sem se odpravila domov, kjer so se začele prave priprave - obleka, nakit, čevlji, objemi, poljubi najbližjih, iskrene želje in vlivanje poguma. Moram priznat, da sem si vedno predstavljala, da bom ta dan brezskrbno odkorakala do svojega življenjskega izbranca, vendar temu ni bilo tako. Ko smo se pripeljali na ploščad in, ko sem zagledala vse svoje najbližje prijatelje, sorodnike in NJEGA - ki so bili čudoviti, lepi, najlepši! - se je trema vrnila. Si zaslužim vse to? Si zaslužim najboljšega fanta na svetu? Prijatelje, ki so se v trenutku pripravljeni vsesti v avto in se prepeljati 160 km in več, da bi mi obrisali solze? Prijatelje, ki me radi osrečujejo, me izpolnjujejo in me imajo brezpogojno radi? Družino, ki mi stoji ob strani, ne glede na vse? Njega, ki me je pogledal tako.., da so se mi kolena zašibila, srce pa je bilo pripravljeno zdaj zdaj izskočiti iz prsi. Moj korak je postal nesiguren. V trenutku, ko sem zagledala svoje najbližje, ki so prišli z menoj delit srečo, sem se spraševala s čim sem si zaslužila vse to. Priznam.

Brat me je popeljal do tasta, ki se mi je toplo nasmejal. Počutila sem se pomirjeno. Ta me je prijel za roko in jo predal mojemu izbrancu. Ko sem se zazrla v njegove oči, je ves svet okoli naju obstal. Nisem slišala niti, ko so se ostali odpravili v dvorano, nisem slišala škljocanja fotoaparatov, ničesar nisem slišala. Tisti trenutek mi je bil dovolj, da sem bila najsrečnejše dekle na svetu. Skupaj, z roko v roki, sva stopila do oltarja, kjer naju je pričakal gospod, ki mi v življenju pomeni zelo veliko - Rihard Majcen, bivši zborovodja Vesne - pevskega zbora, pri katerem sem pela vrsto let. Pomenilo mi je veliko, da naju bo v zakon združil gospod, katerega izjemno spoštujem in, ki je prisostvoval tako mojemu odraščanju, kakor neštetim lepim trenutkom mojega življenja. Moj moški je dvakrat dahnil "Da", jasno in glasno. Sama pa nisem zmogla besed. Sprva sem samo prikimala. Ko pa sem ugotovila, da me nihče ne sliši, sem poltiho kriknila "Ja!" in, ko so se vsi prisotni nasmejali, sem od veselja dvignila obe roki - visoko v zrak, nato pa sva se poljubila..

Ko je bilo konec uradnega dela, smo se odpravili na mali vikend, ki je v lasti mojih strašev. Tam se je nekaj dni poprej dogajalo marsikaj - vsi, ki me imajo radi, so se namreč odločili, da mi bodo naredili pravljico, ki sem si jo želela. Potekale so priprave, dogovori, srečevanja, okraševanje, šepetanje, dopisovanje.. vse to brez moje vednosti. Vedela sem le, da mi prijatelji in družina organizirajo celoten poročni dan in to mi je bilo dovolj, da sem se prepustila in jim zaupala. Na ploščadi naju je pričakala Sara, z ogromnim avtomobilom, ki je bil okrašen in za katerim je bilo slišati pločevinke, ko smo se peljali po Zagorju. Naredili smo nekaj krogov, trobili, se smejali in midva sva se ob vsem tem direndaju tudi sprostila. Nato pa je Sara zapeljala po makedamski poti proti vikendu in srce mi je začelo utripati hitreje. Ko smo prispeli, sva stopila ven in se sprehodila do vhodnih vrat, mimo vrste prijateljev in družine, ki so naredili špalir. V zraku so med nami leteli milni mehurčki, jaz pa sem se počutila kakor majhna punčka - iskreno srečna sem bila! Nato pa so vsi počakali na vhodu, midva pa sva se sprehodila po potki, ki je bila posuta z drobnimi rožnatimi cvetovi, okoli naju pa.. wauu.. nisem vedela, kam naj gledam, moj pogled je begal od fotografij, napeljanih na drevju, do kamina, ki ga je oče izdelal posebej za ta dan, potem sem videla bale, ki sem si jih želela in narisano "drevo gostov", na katerega veje se gostje niso podpisali, temveč so dajali pisane prstne odtise. Nad nama pa je bilo 2oo belih balonov, za nama pa vsi bližnji, ki so ves svoj trud in voljo vložili v to, da bi bila srečna. Jokala in smejala sem se hkrati. Potem pa sem po nekajkrat-nih vzklikih "wauu!" parkrat od veselja poskočila v zrak, nato pa so se nama pridružili tudi ostali.

Veselili smo se, družili, peli, plesali.. Izmenjavali smo si prijazne besede, pogovore, se imeli lepo skratka. Moj poročni dan je bil nepozaben. Poln strahu in treme, ki sta se hkrati razblinila v trenutku, ko sem čutila vso močno ljubezen svojih bližnjih. Imeti tako dobre ljudi okoli sebe.. to je resnično neprecenljivo. Še vedno ne vem s čim sem si zaslužila vse to, vem le, da sem neizmerno hvaležna, za vse, kar so storili zame. Moj dan je bil pravljičen, magičen, čaroben. Je bil nekaj, kar je bilo zeloo visoko nad vsemi mojimi pričakovanji. HVALA vsem, ki ste kakorkoli prispevali k temu. Hvala iz srca, iskreno in z ljubeznijo. Midva se bova tega dne spominjala kot enega najlepših v najinem življenju. Vsak izmed vas je bil ključen faktor, da je temu tako. Želim si, da bi vas lahko zdajle vse skupaj močno objela in, da bi se zavedali, kako zelo vas imam rada in kako veliko mi pomenite. Hvala še enkrat prijateljem in družini, vsem ki ste prisostvovali najinemu dnevu. Neznam opisat, kako zelo sem vam hvaležna.

Posebej hvala mojima najboljšima puncama, Jasmini in Mojci ;) hvala najinema staršema, ki naju imajo tako zelo radi, da so omogočili, da se nama izpolnejo sanje. Hvala Emini za čudovito obleko, v kateri sem se počutila kot princeska. Hvala vsem prijateljem, ki so pomagali pri izpelajvi načrta, hvala Živku. Hvala Tini in Ines za kreativno darilce, ki nama pomeni ogromno, hvala Davidu za mojo prvo kreatorsko obleko, hvala družini Avdibašić - res ste se odlično odrezali pri izbiri darila, hvala vsem ostalim, ki ste prispevali darila, koverte, nasmeh, dobro voljo ali objem. Vsi ste bili zlati, najboljši in najini. HVALA! Pa hvala Lovru Rozini, ki se je izkazal kot najboljši fotograf, pripravljen ustreči vsem našim željam. Fotke še pridejo ;)

Upam, da ne zamerite, ker se nisem zahvalila vsakemu posamezniku - kakor sem rekla, če bi kdorkoli manjkal, ta dan ne bi bil tako čaroben.

"For all those times you stood by me
For all the truth that you made me see
For all the joy you brought to my life
For all the wrong that you made right
For every dream you made come true
For all the love I found in you
I'll be forever thankful baby
You're the one who held me up
Never let me fall
You're the one who saw me through through it all

You were my strength when I was weak
You were my voice when I couldn't speak
You were my eyes when I couldn't see
You saw the best there was in me
Lifted me up when I couldn't reach
You gave me faith 'cuz you believed
I'm everything I am
Because you loved me

You gave me wings and made me fly
You touched my hand I could touch the sky
I lost my faith, you gave it back to me
You said no star was out of reach
You stood by me and I stood tall
I had your love I had it all
I'm grateful for each day you gave me
Maybe I don't know that much
But I know this much is true
I was blessed because I was loved by you

You were my strength when I was weak
You were my voice when I couldn't speak
You were my eyes when I couldn't see
You saw the best there was in me
Lifted me up when I couldn't reach
You gave me faith 'coz you believed
I'm everything I am
Because you loved me

You were always there for me
The tender wind that carried me
A light in the dark shining your love into my life
You've been my inspiration
Through the lies you were the truth
My world is a better place because of you

You were my strength when I was weak
You were my voice when I couldn't speak
You were my eyes when I couldn't see
You saw the best there was in me
Lifted me up when I couldn't reach
You gave me faith 'cuz you believed
I'm everything I am
Because you loved me

I'm everything I am
Because you loved me"

- Celine Dion

Moja plavska doživetja :)

Prvič sem sama na terenu, nekje daleč od doma. Bilo me je strah, da se ne bom znašla v tujem okolju, med tujimi ljudmi. Vendar sem bila pozitivno presenečena.

Plav je eno čudovito mesto, ki je že prvega jutra, ko sem se zbudila ob pogledu na zasnežene planine in zeleno jezero, ukradlo moje srce. Mislim, da ima človek le nekaj najljubših kotičkov na svetu. In med moje, zagotovo, spada tudi malo črnogorsko mestece, polno razočaranih, a dobrosrčnih ljudi.

Živim pri gospe Beli. Je ustanoviteljica društva HELP, ki se ukvarja s problematiko otrok s posebnimi potrebami. Je mati samohranilka, mati štirih otrok, in je občudovanja vredna ženska, marsikomu za vzgled. Dva Belina otroka sta invalida, kar ji je dalo le še dodatno moč, pri ustanavljanju društva HELP, ki pomaga vsem otrokom in staršem, v okolici Plava. Da bi društvo preživelo, jim z donacijami pomagajo bivši prebivalci Plava, ki sedaj bivajo v dijaspori. Danes sem imela priložnost spoznati vse otroke, ki so člani društva. Vsak dan se odpravijo v šolo in se družijo, izvajajo različne aktivnosti ter se udeležujejo raznih izletov. Praznovali smo rojstni dan, 24 letne Emine. Smo rajali, jedli tortice, se žogali in pogovarjali. Bela je z vso pozitivno energijo, dobrim srcem in pogumom, name naredila izjemen vtis.

Po rojstnodnevni zabavi, sem se odpravila v mesto, da bi poiskala material za otroške delavnice, ki jih bomo izvajali v sklopu kampanje "Namesto klofute, podari rožo". Tako sem v parku opazila mlade in malo manj mlade, ki so barvali ograjo, fontano in urejali okolico kulturnega doma. Zaradi 'novinarske žilice' sem jih vprašala, če lahko naredim nekaj fotografij, da pokažem svojim slovencem, kako super akcijo izvajajo. Gre za nevladno organicijo "Aktivni mladi, za aktivne zajednice", kjer prostovoljci urejajo okolico mest in vasi. Dobra ideja.

Nato sva se s predstavnico SOS telefona, Esmeraldo, odpravili po mestu, kjer sva s promocijskimi plakati kampanje polepili vse info točke v mestu. Ljudje so z zanimanjem pogledovali k plakatom in prebirali njihove vsebine.

Po opravljenem terenskem delu, pa sem se z Belo odpravila k socialno ogroženi družini, ki živi na vrhu planine, v vasi Jesenica. Bela je dobila donacije, s katerimi je družini omogočila napeljavo vode v hiši, kjer bivajo. Do izpred dveh dni je bila družina brez vode. Otroci postopajo okoli v strganih in premajhnih oblačilih, na nogicah pa imajo čeveljce, skoz katere je opaziti nogavičke. Stari so od 12 do 4 let. Njihova razposajenost, vedrina, sreča.. pa so neverjetni.

Res, da je Plav malo mestece. Vendar ima polno zanimivih, dobrosrčnih ljudi, ki so zaradi nekaj napak v preteklosti izgubili upanje v boljšo prihodnost. Zdi se, kakor da so vsi prepustili usodo v roke nekoga tretjega in, da se jim spremembe na boljše ne zdijo ena izmed mogočih opcij. Tako čudovito mesto, s takšnim naravnim bogastvom in s tako izjemnimi, toplimi in prijaznimi ljudmi, tako žalostno propada. Ko bi imela le moč in besedo, bi spremenila nekaj. Bi premaknila zadeve. Bi investirala v tale kraj, ker v njemu vidim svetlo prihodnost. Obudila bi turizem, odprla nova delovna mesta, ljudem vrnila upanje.

Tako pa lahko le poslušam osebne zgodbe ljudi, ki so razočarani nad svojo usodo in razmišljam o tem, kako bi lahko pomagala. Socialne kampanje, ki se izvajajo v tem okolju so ena izmed oblik pomoči. Ljudje se morajo izobraževati, da bi lahko pomagali potomcem. Zdi se, da vsak, ki mu uspe, pobegne iz tega kraja in za seboj pusti odprte rane. Želela bi, da Plavčani vedo, da niso sami. Da niso pozabljeni. Da gre lahko na boljše.

Upam, da jim bom skozi izvajanje kampanje vlila neke nove barve v sivino, ki jo živijo. Kajti prirasli so mi k srcu in rada jih imam.

 

 

                                                                       Obisk socialno ogrožene družine

 
                                                                                         Rojstni dan

 
                                                                                        Prostovoljstvo

 
                                                            Kampanja "umijesto udarca, pokloni cvijet"

Bodi previden, komu podarjaš sebe in svoje zaupanje.. kajti vsi smo ljudje - malokdo pa je človek.

Že nekaj časa se odmikam v osamo. Razmišljam o življenju, o ciljih, ki jih želim doseči in predvsem o medsebojnih odnosih. V otroštvu se mi je zdelo, da imam ogromno prijateljev. Na vsakem koraku. Spomnim se, kako sem si želela, da bi se vsi med seboj dobro razumeli, se skupaj igrali in si pomagali.

Skozi čas spoznaš, da vedno spadaš k neki skupini ljudi, s katero se zbližaš, ostalo pa so le znanci, s katerimi si pomahaš v pozdrav ali v današnjem času »lajkaš« kakšno objavo v znak strinjanja z njimi. Spoznaš, da je resnica, kar sta ti oče in mati vseskozi ponavljala »prijatelji pridejo in gredo. V življenju boš zamenjala veliko prijateljev. Naj te ne prizadene to, da nekdo pozabi nate. Ena vrata se zaprejo, druga pa so spet stežaj odprta.« Jaz pa sem se upirala in svojima staršema vedno odgovarjala z »Ne! Midve bova vedno prijateljici! (s katerokoli že, ki mi je bila takrat najbolj blizu). Vidva tega itak ne vesta, ker nimata nobenih prijateljev!« Starša sta se le nasmehnila. Najbrž sta vedela, da bom še kako hitro spoznala krutost življenja. Ko pomislim za nazaj, imam ogromno spominov z različnimi osebami. Z nekaterimi sem preživela vsak dan, nekaj let, bili smo nerazdružljivi, zaupali smo si vse težave – bili smo življenjski zavezniki. Ne vem, kako pride do tega, da človek preprosto pozabi na nekoga, ki mu je stal ob strani, ki je bil tu zanj, ki se je z njim veselil, plesal, smejal in tudi sočustvoval, kadar je bilo njemu hudo. Večkrat pomislim na stara prijateljstva. Na ljudi, o katerih trenutno ne vem nič, včasih pa sem vedela vsako podrobnost njihovega življenja – sem se z njimi veselila, sem z njimi žalovala – takšnih je kar veliko. Tudi sama sem »pozabila« nekaj dobrih ljudi iz svojega življenja. Sami najbrž vedo, kdo so. Se menimo za kavo ali sprehod že odkar sem zdoma. In nikoli ne najdem časa zanje. Kar vem, da ni dober izgovor. Preprosto človek odraste, se spremeni in najbrž se hkrati boji, kako bo potekal pogovor po tolikšnem času razdvojenosti z dotično osebo. Hkrati pa sem v svoje življenje sprejela in na mesto pristnih prijateljev - tistih, ki se me spomnijo tu in tam s kakšnim sporočilom »kako si?« ali s kakšno šalo, mislijo za lepši dan – postavila ljudi, ki me v resnici nikoli niso videli takšne, kot sem. Iskreno, v srce in v dušo. Ker, kdor mi je bil prijatelj, v pravem pomenu besede, še vedno ve, da najbolj cenim iskrenost in dobrega prijatelja. Da ga nikoli ne bi izdala, se mu posmehovala ali mu želela karkoli slabega. Da sem se vedno borila za pravico, da sem imela vedno rada smeh, zabavo in dobro družbo. Zdaj.. pa se mi zdi, kakor da bi živela v nekakšni sivini vsakega dne. Kakor, da ljudje mislijo, da če sem tiho, kadar me sarkastično žalijo, da sem naivna. Ne. Kot sem že enkrat povedala – ne zamenjujte prijaznosti z naivnostjo. Mislijo tudi, da če jih pohvalim, da so čudoviti – da želim karkoli od njih. Ne. Ne želim ničesar v zameno, preprosto se mi nekaj na vas zdi čudovito. Mislijo, da če mi pogled tava nekam v daljavo, da sem se spremenila. Ne. Samo odraščam in me pestijo življenjske težave. Mislijo, da če se vedno pojavim s širokim nasmehom na obrazu, da sem najbolj srečna oseba. Ne. Včasih imam občutek, da sem najbolj žalostna in nosim nasmeh visoko v zraku, kakor v bitki vojščak nosi svoj ščit. Mislijo, da če oprostim, da tudi pozabim. Ne. Nikoli ne pozabim žalitve, nevoščljivosti in posmeha. Takšni ljudje mislijo, da moram imeti predvsem zelo zabavno življenje, polno ljudi okoli sebe. Ne. Pravzaprav sem čedalje bolj sama. To pa zato, ker sem v svoje življenje spustila veliko ljudi, ki si tega niso zaslužili. Namenila sem jim svoj čas in pozornost. Prikradli so se mi v srce in hkrati odnašali koščke le-tega s seboj. Vsak en majhen košček. In zdaj sem utrujena. Od vseh lažnih prijateljstev, od vseh zahrbtnih spletk, besed in žalitev. In razmišljam, kako človek, ko odrašča spoznava prave vrednote življenja. In zdaj razumem to, kar sta mi starša kot otroku dejala: »navadi se prejemati v svoje življenje raznolikost ljudi, vedi, da niso vsi ljudje dobri in, da niso vsi ljudje slabi. Nikoli ne izhajaj iz sebe. Slej ko prej pa boš spoznala, da je družina tista, ki bo na koncu vedno tu«. In sem spoznala.

Žal živimo v svetu individualcev. Ne znamo več stopiti skupaj. Ne znamo več biti preprosto »človek«. Ne znamo se več družiti, pošaliti, nasmejati in prepevati. Vedno iščemo razloge za dobronamernost sočloveka. Sprašujemo se, zakaj nam nekdo pomaga? Zakaj nas ima nekdo rad? Zakaj se nam nekdo nasmehne? Moramo se zavedati, da včasih »dobro« dobimo mimogrede, spontano, s strani neznanca ali nekoga, od katerega tega ne bi nikoli pričakovali. Včasih pa »slabo« dobimo od oseb, ki jih imamo radi, jim zaupamo in se ob njih počutimo varne. Vem. Neprijeten občutek ob tem spoznanju. Pa vendar, morda pa vse to dela življenje tako zanimivo.

"Imala je ona dva lica. Prvo lice, ono njeno glavno, bilo je lice snazne djevojke. Snazna pred zivotom i sudbinom. A odmah iza njega, bilo je to drugo lice. Njega je koristila obicno u noci. Kada mrak padne, kada drugi je ne vide.. Samo onda kad joj zafali snage." 

Javnost si tega želi.. ?

"Novinar skrbi za preživetje zgodovinskega spomina. Novinar ima pravico do sodbe. Še več; moral bi imeti pravico do (ob)sodbe. Zlaganost o objektivnosti in vsemogoče, v sive učbenike zapisane teorije na terenu, v Resnici nimajo nikakršne vrednosti. Edino merilo je posameznikova vest, ki je ves čas na preizkušnji." 

                                                                                   (Videmšek Boštjan. Arzenal, 21. 4. 2007)

Velikokrat sem se vprašala, zakaj v slovenskih medijih obstajajo nekakšne vrste generalizacije in posploševanja novic, ki jih beremo, poslušamo ali gledamo. Najbrž se tudi sami večkrat vprašate kaj takšnega. S spremembo oblike medija, torej iz prestopa s tiskanih medijev na digitalno verzijo, se je izgubil glavni faktor besedil - kvaliteta. Vsepovsod na spletu najdemo kratke, posplošene in nepreverjene novice, oz. novičke (niti ne drznem si jih nazvati z besedo "članek", ker so daleč od tega), s katerimi se kratkočasimo, zabavamo predvsem pa NE-informiramo. Za (negativen) primer bom vzela spletno stran 24.ur, kjer večinoma najbrž objavljajo anonimni honorarci, aka študentje, ki pišejo za žepnino in jim je vseeno kako nekaj napišejo, čemu in za koga. Da o konstantnem neujemanju zgodbe z naslovom sploh ne govorim. Na tej "informativni" spletni strani najdemo banalne članke in eden na 1ooo se mi zdi vreden branja.  Isto se je začelo dogajati s TV dnevnikom oz. informativnimi oddajami, ki so ustvarjene le še za "entertainment" občinstva. Vsebujejo predvsem šokantne, ekskluzivne in estradniške novice. Ne spomnim se več, kdaj sem si vzela čas za ogled informativnega programa ali za branje časopisa. Reciklaža enih in istih zgodb. Pretiravanje, prikrivanje in spinning - obračanje pozornosti na nepomembne zgodbe, da bi javnost pozabila na tiste resnično pomembne. Kje so zlati časi novinarstva? Časi reportaž s tujine? Časi, ko so se novinarji usedli v avto, na vlak ali letalo in se odpravili na teren, si ogledali situacijo, se prepričali o kontekstu zgodbe, se pozanimali o dogajanju, videli resnico in potem napisali zgodbo, s katero so vplivali na znanje in vedenje svojih ljudi v domovini. Bili so priče. Bili so naši viri. Bili so naši učitelji. 

Ko vprašamo, zakaj je prišlo do  sprememb, zakaj ni mogoče imeti zunanjih dopisnikov in reporterjev, začnejo vsi pripovedovat o istem problemu - pomanjkanju proračuna. Ali ste pripravljeni sprejeti takšen odgovor in živeti v svetu z napačnimi informacijami? Kljub temu, da se mesečno plačuje naročnina za določen časopis ali javno televizijo Slovenije. Si sploh predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi zaradi neznanih razlogov prišlo do okvare spletnega omrežja in si ne bi mogli prebirat novic v tujem jeziku in tujih medijih? Bili bi kot čreda ovac, ki bi se pasla na polju enih in istih novic, na koncu pa bi izstradani znanja in informacij shirali. Sama sem vedno cenila dobro napisane zgodbe in profesionalne novinarje. Od malih nog si želim postati ena izmed tistih, ki bo lahko svojim bralcem poročala o dogajanju znotraj ali izven njihove države. Tista, ki bo odkrivala resnico in odpirala oči, ki bo pisala tako o krivici, kakor o plemenitih ljudeh in njihovih izjemnih življenjskih zgodbah. Bojim pa se, da nam bo trenutna situacija, ki ji očitno mediji niso kos, odvzela vse te možnosti za uresničitev želja in ciljev, ki bi jih lahko dosegli na medijskem področju. Tako časopis, kakor televizija in tudi spletne strani, postajajo en in isti vir informacij. S svetlimi izjemami seveda. Te svetle izjeme pa so določeni novinarji, kot je npr. Boštjan Videmšek in določena alternativna glasila, kot je Anarhistka. Nekaj upanja še ostaja. Velika večina medijske produkcije pa je tako rečeno "za v smeti!" Začeti bi morali znova in pri sami osnovi. Spremeniti bi morali strukturo posameznih medijev. Časopisi bi morali izdajati daljše verzije člankov in bi prihajali s strani novinarjev, ki bi raziskali informacije, vse plati zgodbe, ki bi se poglobili v tematiko primera in potem napisali obširen in kvaliteten članek, ki bi bralcu prinesel nova znanja in zadostno količino informacij. Spletne novice bi morale biti kratke, opremljene z videom ali fotografijo, kar pa ne bi bilo nujno potrebno, bolj pomembno bi bilo seveda, v tistih nekaj vrsticah zapisati ključne informacije, kot so "kaj, kdo, kje, kako, kdaj in s kakšnim namenom", če pa bi se pokazalo zanimanje za določeno novičko, bi potem lahko nadgrajevali v določeni rubriki, kjer bi se novinar, usposobljen za to, poglobil v zgodbo in jo primerno razširil. Lahko pa bi novičke, ki bi požele zanimanje občinstva, nastajale v tiskani verziji, enkrat mesečno. Tako bi ljudje še bolj prebirali časopise in izumrtje le teh ne bi bilo opcija. To, da javna televizija RTV Slovenija sploh ne izpolnjuje vseh svojih nalog, ki jih ima kot nacionalka, pa je zame višek vsega. Razmislite, koliko časa preživite z namenom, da bi gledali televizijo in koliko od tega časa, si vzamete za ogled RTV Slovenije. Predvidevam, da precej malo ali skoraj nič. In uredniki še vedno vztrajajo pri sistemu starem najmanj dve desetletji. Ljudje moji, generacije se spreminjajo. In ni javnost tista, ki si želi takšnih novic, oddaj, spletnih strani. Občinstvo zahteva nov program, nove oddaje, nove ljudi. Mediji pa so tisti, ki imajo moč vplivati na svoje občinstvo. Imajo moč tudi vzgajati jih. Razumem in podpiram to, da se ne odpušča starejših novinarjev, urednikov, voditeljev. Lahko pa bi jih npr. pripravili do tega, da bi bili mentorji mlajšim študentom, da bi jih usposabljali in poučevali o medijih in njihovem delu, ter svoje izkušnje aplicirali nanje. Ne. Zakaj bi bili vsi dobri v tem delu, če pa imamo lahko samo dva ali tri primere dobrih govorcev in voditeljev in bomo raje počakali, da ti odslužijo svoje in, da na njihovo mesto pridejo znova mladi in neizkušeni ljudje, kakršni so bili oni pred dvajsetimi leti. Res pa sem slabe volje, ko ti starejši uslužbenci rečejo nam mladim, da potrebujemo leta in leta izkušenj, da bi lahko opravljali delo, kot ga opravljajo oni. Z vsem spoštovanjem, verjamem, da so potrebna leta urjenja, da lahko brez kančka treme, sposobno izpelješ kakršnokoli okroglo mizo, na televiziji, v živo. Vendar pa mi je zanimivo, ko se spominjajo svojih začetkov in priznajo, da so vsi začeli iz ničle, da so bili vsi neizkušeni in nezreli. Da so se vsega, kar danes tako dobro obvladajo, naučili skozi lastne napake in izkušnje. Zakaj potemtakem zavirajo mlade in sposobne ljudi ter jim preprečujejo, da se tudi oni izurijo v svoji stroki preko prakse in ne le preko knjig in spisanih besedil ter fakultetnih predavanj. V istem trenutku pozabijo, da so bili tudi oni nekoč mladi in, da so tudi oni potrebovali nasvete in podporo nekoga starejšega. 

Žal mi je, da ljudje niso pripravljeni deliti svojih idej in znanja. Žal mi je, da to rajši odnesejo s seboj in se smejijo napakam svojih zanamcev. Vendar tako to gre, kajne? Novinarsko polje je arena bojev, kjer se mora vsak boriti za svoj obstanek in napredek. Resnično upam, da bo pridih mlade generacije na tem področju uvedel korenite spremembe. Da bodo ljudje zopet lahko zaupali novinarjem in medijem. Da bodo gledali poročila in informativne oddaje, preko katerih se bodo informirali in prejemali podatke o realnosti sveta, da bodo ljudje lahko dostopali do informacij javnega značaja iz tujih dežel in kontinentov. Da bodo zastopane vse generacije, prebivalci in manjšine države. 

Da bom tudi sama del teh sprememb.