Moja plavska doživetja :)

Prvič sem sama na terenu, nekje daleč od doma. Bilo me je strah, da se ne bom znašla v tujem okolju, med tujimi ljudmi. Vendar sem bila pozitivno presenečena.

Plav je eno čudovito mesto, ki je že prvega jutra, ko sem se zbudila ob pogledu na zasnežene planine in zeleno jezero, ukradlo moje srce. Mislim, da ima človek le nekaj najljubših kotičkov na svetu. In med moje, zagotovo, spada tudi malo črnogorsko mestece, polno razočaranih, a dobrosrčnih ljudi.

Živim pri gospe Beli. Je ustanoviteljica društva HELP, ki se ukvarja s problematiko otrok s posebnimi potrebami. Je mati samohranilka, mati štirih otrok, in je občudovanja vredna ženska, marsikomu za vzgled. Dva Belina otroka sta invalida, kar ji je dalo le še dodatno moč, pri ustanavljanju društva HELP, ki pomaga vsem otrokom in staršem, v okolici Plava. Da bi društvo preživelo, jim z donacijami pomagajo bivši prebivalci Plava, ki sedaj bivajo v dijaspori. Danes sem imela priložnost spoznati vse otroke, ki so člani društva. Vsak dan se odpravijo v šolo in se družijo, izvajajo različne aktivnosti ter se udeležujejo raznih izletov. Praznovali smo rojstni dan, 24 letne Emine. Smo rajali, jedli tortice, se žogali in pogovarjali. Bela je z vso pozitivno energijo, dobrim srcem in pogumom, name naredila izjemen vtis.

Po rojstnodnevni zabavi, sem se odpravila v mesto, da bi poiskala material za otroške delavnice, ki jih bomo izvajali v sklopu kampanje "Namesto klofute, podari rožo". Tako sem v parku opazila mlade in malo manj mlade, ki so barvali ograjo, fontano in urejali okolico kulturnega doma. Zaradi 'novinarske žilice' sem jih vprašala, če lahko naredim nekaj fotografij, da pokažem svojim slovencem, kako super akcijo izvajajo. Gre za nevladno organicijo "Aktivni mladi, za aktivne zajednice", kjer prostovoljci urejajo okolico mest in vasi. Dobra ideja.

Nato sva se s predstavnico SOS telefona, Esmeraldo, odpravili po mestu, kjer sva s promocijskimi plakati kampanje polepili vse info točke v mestu. Ljudje so z zanimanjem pogledovali k plakatom in prebirali njihove vsebine.

Po opravljenem terenskem delu, pa sem se z Belo odpravila k socialno ogroženi družini, ki živi na vrhu planine, v vasi Jesenica. Bela je dobila donacije, s katerimi je družini omogočila napeljavo vode v hiši, kjer bivajo. Do izpred dveh dni je bila družina brez vode. Otroci postopajo okoli v strganih in premajhnih oblačilih, na nogicah pa imajo čeveljce, skoz katere je opaziti nogavičke. Stari so od 12 do 4 let. Njihova razposajenost, vedrina, sreča.. pa so neverjetni.

Res, da je Plav malo mestece. Vendar ima polno zanimivih, dobrosrčnih ljudi, ki so zaradi nekaj napak v preteklosti izgubili upanje v boljšo prihodnost. Zdi se, kakor da so vsi prepustili usodo v roke nekoga tretjega in, da se jim spremembe na boljše ne zdijo ena izmed mogočih opcij. Tako čudovito mesto, s takšnim naravnim bogastvom in s tako izjemnimi, toplimi in prijaznimi ljudmi, tako žalostno propada. Ko bi imela le moč in besedo, bi spremenila nekaj. Bi premaknila zadeve. Bi investirala v tale kraj, ker v njemu vidim svetlo prihodnost. Obudila bi turizem, odprla nova delovna mesta, ljudem vrnila upanje.

Tako pa lahko le poslušam osebne zgodbe ljudi, ki so razočarani nad svojo usodo in razmišljam o tem, kako bi lahko pomagala. Socialne kampanje, ki se izvajajo v tem okolju so ena izmed oblik pomoči. Ljudje se morajo izobraževati, da bi lahko pomagali potomcem. Zdi se, da vsak, ki mu uspe, pobegne iz tega kraja in za seboj pusti odprte rane. Želela bi, da Plavčani vedo, da niso sami. Da niso pozabljeni. Da gre lahko na boljše.

Upam, da jim bom skozi izvajanje kampanje vlila neke nove barve v sivino, ki jo živijo. Kajti prirasli so mi k srcu in rada jih imam.

 

 

                                                                       Obisk socialno ogrožene družine

 
                                                                                         Rojstni dan

 
                                                                                        Prostovoljstvo

 
                                                            Kampanja "umijesto udarca, pokloni cvijet"

Bodi previden, komu podarjaš sebe in svoje zaupanje.. kajti vsi smo ljudje - malokdo pa je človek.

Že nekaj časa se odmikam v osamo. Razmišljam o življenju, o ciljih, ki jih želim doseči in predvsem o medsebojnih odnosih. V otroštvu se mi je zdelo, da imam ogromno prijateljev. Na vsakem koraku. Spomnim se, kako sem si želela, da bi se vsi med seboj dobro razumeli, se skupaj igrali in si pomagali.

Skozi čas spoznaš, da vedno spadaš k neki skupini ljudi, s katero se zbližaš, ostalo pa so le znanci, s katerimi si pomahaš v pozdrav ali v današnjem času »lajkaš« kakšno objavo v znak strinjanja z njimi. Spoznaš, da je resnica, kar sta ti oče in mati vseskozi ponavljala »prijatelji pridejo in gredo. V življenju boš zamenjala veliko prijateljev. Naj te ne prizadene to, da nekdo pozabi nate. Ena vrata se zaprejo, druga pa so spet stežaj odprta.« Jaz pa sem se upirala in svojima staršema vedno odgovarjala z »Ne! Midve bova vedno prijateljici! (s katerokoli že, ki mi je bila takrat najbolj blizu). Vidva tega itak ne vesta, ker nimata nobenih prijateljev!« Starša sta se le nasmehnila. Najbrž sta vedela, da bom še kako hitro spoznala krutost življenja. Ko pomislim za nazaj, imam ogromno spominov z različnimi osebami. Z nekaterimi sem preživela vsak dan, nekaj let, bili smo nerazdružljivi, zaupali smo si vse težave – bili smo življenjski zavezniki. Ne vem, kako pride do tega, da človek preprosto pozabi na nekoga, ki mu je stal ob strani, ki je bil tu zanj, ki se je z njim veselil, plesal, smejal in tudi sočustvoval, kadar je bilo njemu hudo. Večkrat pomislim na stara prijateljstva. Na ljudi, o katerih trenutno ne vem nič, včasih pa sem vedela vsako podrobnost njihovega življenja – sem se z njimi veselila, sem z njimi žalovala – takšnih je kar veliko. Tudi sama sem »pozabila« nekaj dobrih ljudi iz svojega življenja. Sami najbrž vedo, kdo so. Se menimo za kavo ali sprehod že odkar sem zdoma. In nikoli ne najdem časa zanje. Kar vem, da ni dober izgovor. Preprosto človek odraste, se spremeni in najbrž se hkrati boji, kako bo potekal pogovor po tolikšnem času razdvojenosti z dotično osebo. Hkrati pa sem v svoje življenje sprejela in na mesto pristnih prijateljev - tistih, ki se me spomnijo tu in tam s kakšnim sporočilom »kako si?« ali s kakšno šalo, mislijo za lepši dan – postavila ljudi, ki me v resnici nikoli niso videli takšne, kot sem. Iskreno, v srce in v dušo. Ker, kdor mi je bil prijatelj, v pravem pomenu besede, še vedno ve, da najbolj cenim iskrenost in dobrega prijatelja. Da ga nikoli ne bi izdala, se mu posmehovala ali mu želela karkoli slabega. Da sem se vedno borila za pravico, da sem imela vedno rada smeh, zabavo in dobro družbo. Zdaj.. pa se mi zdi, kakor da bi živela v nekakšni sivini vsakega dne. Kakor, da ljudje mislijo, da če sem tiho, kadar me sarkastično žalijo, da sem naivna. Ne. Kot sem že enkrat povedala – ne zamenjujte prijaznosti z naivnostjo. Mislijo tudi, da če jih pohvalim, da so čudoviti – da želim karkoli od njih. Ne. Ne želim ničesar v zameno, preprosto se mi nekaj na vas zdi čudovito. Mislijo, da če mi pogled tava nekam v daljavo, da sem se spremenila. Ne. Samo odraščam in me pestijo življenjske težave. Mislijo, da če se vedno pojavim s širokim nasmehom na obrazu, da sem najbolj srečna oseba. Ne. Včasih imam občutek, da sem najbolj žalostna in nosim nasmeh visoko v zraku, kakor v bitki vojščak nosi svoj ščit. Mislijo, da če oprostim, da tudi pozabim. Ne. Nikoli ne pozabim žalitve, nevoščljivosti in posmeha. Takšni ljudje mislijo, da moram imeti predvsem zelo zabavno življenje, polno ljudi okoli sebe. Ne. Pravzaprav sem čedalje bolj sama. To pa zato, ker sem v svoje življenje spustila veliko ljudi, ki si tega niso zaslužili. Namenila sem jim svoj čas in pozornost. Prikradli so se mi v srce in hkrati odnašali koščke le-tega s seboj. Vsak en majhen košček. In zdaj sem utrujena. Od vseh lažnih prijateljstev, od vseh zahrbtnih spletk, besed in žalitev. In razmišljam, kako človek, ko odrašča spoznava prave vrednote življenja. In zdaj razumem to, kar sta mi starša kot otroku dejala: »navadi se prejemati v svoje življenje raznolikost ljudi, vedi, da niso vsi ljudje dobri in, da niso vsi ljudje slabi. Nikoli ne izhajaj iz sebe. Slej ko prej pa boš spoznala, da je družina tista, ki bo na koncu vedno tu«. In sem spoznala.

Žal živimo v svetu individualcev. Ne znamo več stopiti skupaj. Ne znamo več biti preprosto »človek«. Ne znamo se več družiti, pošaliti, nasmejati in prepevati. Vedno iščemo razloge za dobronamernost sočloveka. Sprašujemo se, zakaj nam nekdo pomaga? Zakaj nas ima nekdo rad? Zakaj se nam nekdo nasmehne? Moramo se zavedati, da včasih »dobro« dobimo mimogrede, spontano, s strani neznanca ali nekoga, od katerega tega ne bi nikoli pričakovali. Včasih pa »slabo« dobimo od oseb, ki jih imamo radi, jim zaupamo in se ob njih počutimo varne. Vem. Neprijeten občutek ob tem spoznanju. Pa vendar, morda pa vse to dela življenje tako zanimivo.

"Imala je ona dva lica. Prvo lice, ono njeno glavno, bilo je lice snazne djevojke. Snazna pred zivotom i sudbinom. A odmah iza njega, bilo je to drugo lice. Njega je koristila obicno u noci. Kada mrak padne, kada drugi je ne vide.. Samo onda kad joj zafali snage." 

Javnost si tega želi.. ?

"Novinar skrbi za preživetje zgodovinskega spomina. Novinar ima pravico do sodbe. Še več; moral bi imeti pravico do (ob)sodbe. Zlaganost o objektivnosti in vsemogoče, v sive učbenike zapisane teorije na terenu, v Resnici nimajo nikakršne vrednosti. Edino merilo je posameznikova vest, ki je ves čas na preizkušnji." 

                                                                                   (Videmšek Boštjan. Arzenal, 21. 4. 2007)

Velikokrat sem se vprašala, zakaj v slovenskih medijih obstajajo nekakšne vrste generalizacije in posploševanja novic, ki jih beremo, poslušamo ali gledamo. Najbrž se tudi sami večkrat vprašate kaj takšnega. S spremembo oblike medija, torej iz prestopa s tiskanih medijev na digitalno verzijo, se je izgubil glavni faktor besedil - kvaliteta. Vsepovsod na spletu najdemo kratke, posplošene in nepreverjene novice, oz. novičke (niti ne drznem si jih nazvati z besedo "članek", ker so daleč od tega), s katerimi se kratkočasimo, zabavamo predvsem pa NE-informiramo. Za (negativen) primer bom vzela spletno stran 24.ur, kjer večinoma najbrž objavljajo anonimni honorarci, aka študentje, ki pišejo za žepnino in jim je vseeno kako nekaj napišejo, čemu in za koga. Da o konstantnem neujemanju zgodbe z naslovom sploh ne govorim. Na tej "informativni" spletni strani najdemo banalne članke in eden na 1ooo se mi zdi vreden branja.  Isto se je začelo dogajati s TV dnevnikom oz. informativnimi oddajami, ki so ustvarjene le še za "entertainment" občinstva. Vsebujejo predvsem šokantne, ekskluzivne in estradniške novice. Ne spomnim se več, kdaj sem si vzela čas za ogled informativnega programa ali za branje časopisa. Reciklaža enih in istih zgodb. Pretiravanje, prikrivanje in spinning - obračanje pozornosti na nepomembne zgodbe, da bi javnost pozabila na tiste resnično pomembne. Kje so zlati časi novinarstva? Časi reportaž s tujine? Časi, ko so se novinarji usedli v avto, na vlak ali letalo in se odpravili na teren, si ogledali situacijo, se prepričali o kontekstu zgodbe, se pozanimali o dogajanju, videli resnico in potem napisali zgodbo, s katero so vplivali na znanje in vedenje svojih ljudi v domovini. Bili so priče. Bili so naši viri. Bili so naši učitelji. 

Ko vprašamo, zakaj je prišlo do  sprememb, zakaj ni mogoče imeti zunanjih dopisnikov in reporterjev, začnejo vsi pripovedovat o istem problemu - pomanjkanju proračuna. Ali ste pripravljeni sprejeti takšen odgovor in živeti v svetu z napačnimi informacijami? Kljub temu, da se mesečno plačuje naročnina za določen časopis ali javno televizijo Slovenije. Si sploh predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi zaradi neznanih razlogov prišlo do okvare spletnega omrežja in si ne bi mogli prebirat novic v tujem jeziku in tujih medijih? Bili bi kot čreda ovac, ki bi se pasla na polju enih in istih novic, na koncu pa bi izstradani znanja in informacij shirali. Sama sem vedno cenila dobro napisane zgodbe in profesionalne novinarje. Od malih nog si želim postati ena izmed tistih, ki bo lahko svojim bralcem poročala o dogajanju znotraj ali izven njihove države. Tista, ki bo odkrivala resnico in odpirala oči, ki bo pisala tako o krivici, kakor o plemenitih ljudeh in njihovih izjemnih življenjskih zgodbah. Bojim pa se, da nam bo trenutna situacija, ki ji očitno mediji niso kos, odvzela vse te možnosti za uresničitev želja in ciljev, ki bi jih lahko dosegli na medijskem področju. Tako časopis, kakor televizija in tudi spletne strani, postajajo en in isti vir informacij. S svetlimi izjemami seveda. Te svetle izjeme pa so določeni novinarji, kot je npr. Boštjan Videmšek in določena alternativna glasila, kot je Anarhistka. Nekaj upanja še ostaja. Velika večina medijske produkcije pa je tako rečeno "za v smeti!" Začeti bi morali znova in pri sami osnovi. Spremeniti bi morali strukturo posameznih medijev. Časopisi bi morali izdajati daljše verzije člankov in bi prihajali s strani novinarjev, ki bi raziskali informacije, vse plati zgodbe, ki bi se poglobili v tematiko primera in potem napisali obširen in kvaliteten članek, ki bi bralcu prinesel nova znanja in zadostno količino informacij. Spletne novice bi morale biti kratke, opremljene z videom ali fotografijo, kar pa ne bi bilo nujno potrebno, bolj pomembno bi bilo seveda, v tistih nekaj vrsticah zapisati ključne informacije, kot so "kaj, kdo, kje, kako, kdaj in s kakšnim namenom", če pa bi se pokazalo zanimanje za določeno novičko, bi potem lahko nadgrajevali v določeni rubriki, kjer bi se novinar, usposobljen za to, poglobil v zgodbo in jo primerno razširil. Lahko pa bi novičke, ki bi požele zanimanje občinstva, nastajale v tiskani verziji, enkrat mesečno. Tako bi ljudje še bolj prebirali časopise in izumrtje le teh ne bi bilo opcija. To, da javna televizija RTV Slovenija sploh ne izpolnjuje vseh svojih nalog, ki jih ima kot nacionalka, pa je zame višek vsega. Razmislite, koliko časa preživite z namenom, da bi gledali televizijo in koliko od tega časa, si vzamete za ogled RTV Slovenije. Predvidevam, da precej malo ali skoraj nič. In uredniki še vedno vztrajajo pri sistemu starem najmanj dve desetletji. Ljudje moji, generacije se spreminjajo. In ni javnost tista, ki si želi takšnih novic, oddaj, spletnih strani. Občinstvo zahteva nov program, nove oddaje, nove ljudi. Mediji pa so tisti, ki imajo moč vplivati na svoje občinstvo. Imajo moč tudi vzgajati jih. Razumem in podpiram to, da se ne odpušča starejših novinarjev, urednikov, voditeljev. Lahko pa bi jih npr. pripravili do tega, da bi bili mentorji mlajšim študentom, da bi jih usposabljali in poučevali o medijih in njihovem delu, ter svoje izkušnje aplicirali nanje. Ne. Zakaj bi bili vsi dobri v tem delu, če pa imamo lahko samo dva ali tri primere dobrih govorcev in voditeljev in bomo raje počakali, da ti odslužijo svoje in, da na njihovo mesto pridejo znova mladi in neizkušeni ljudje, kakršni so bili oni pred dvajsetimi leti. Res pa sem slabe volje, ko ti starejši uslužbenci rečejo nam mladim, da potrebujemo leta in leta izkušenj, da bi lahko opravljali delo, kot ga opravljajo oni. Z vsem spoštovanjem, verjamem, da so potrebna leta urjenja, da lahko brez kančka treme, sposobno izpelješ kakršnokoli okroglo mizo, na televiziji, v živo. Vendar pa mi je zanimivo, ko se spominjajo svojih začetkov in priznajo, da so vsi začeli iz ničle, da so bili vsi neizkušeni in nezreli. Da so se vsega, kar danes tako dobro obvladajo, naučili skozi lastne napake in izkušnje. Zakaj potemtakem zavirajo mlade in sposobne ljudi ter jim preprečujejo, da se tudi oni izurijo v svoji stroki preko prakse in ne le preko knjig in spisanih besedil ter fakultetnih predavanj. V istem trenutku pozabijo, da so bili tudi oni nekoč mladi in, da so tudi oni potrebovali nasvete in podporo nekoga starejšega. 

Žal mi je, da ljudje niso pripravljeni deliti svojih idej in znanja. Žal mi je, da to rajši odnesejo s seboj in se smejijo napakam svojih zanamcev. Vendar tako to gre, kajne? Novinarsko polje je arena bojev, kjer se mora vsak boriti za svoj obstanek in napredek. Resnično upam, da bo pridih mlade generacije na tem področju uvedel korenite spremembe. Da bodo ljudje zopet lahko zaupali novinarjem in medijem. Da bodo gledali poročila in informativne oddaje, preko katerih se bodo informirali in prejemali podatke o realnosti sveta, da bodo ljudje lahko dostopali do informacij javnega značaja iz tujih dežel in kontinentov. Da bodo zastopane vse generacije, prebivalci in manjšine države. 

Da bom tudi sama del teh sprememb.

  

Bila sem tu..

 "Anyone who thinks sunshine is pure happiness has never danced in the rain."

Zadnje čase veliko potujem. Razlogi za to so različni; izobraževanje, družina, ljubezen in navsezadnje duša, ki rada tava naokoli… Ko se ozrem nazaj, se mi včasih zdi, da sem več časa preživela na poti, kakor doma - na varnem, zavita v toplo odejo. In všeč mi je tako. Čas hitreje mineva, imam se čudovito in tako pridobim priložnost preživeti čas z ljubljenimi osebami ter hkrati izpolnim vse, kar štejem pod svoje dolžnosti. Vendar me zadnje čase plaši misel, ki ni ravno značilna za obdobje, v katerem se trenutno nahajam. Predno grem spat, razmišljam, koliko časa mi je še ostalo. Razmišljam o tem, ali je življenje prekratko, da bi človek izpolnil vsa svoja pričakovanja in želje. Ali bo dovolj povprečnih osemdeset, do devetdeset let, da bom doživela vse svoje sanje in uresničila vse svoje cilje. Ali pa bom prepozna za tisto »nekaj«? Je doba človeškega življenja dovolj, da bi izkazala vso svojo ljubezen človeku, ki ga ljubim? Vsak dan z njim, se mi zdi kot ura, ura minuta in minuta sekunda. Čas gre hitro naprej, jaz pa imam toliko tega za narediti, toliko tega za dati.
  

Med vsemi svojimi popotovanji, na ljubljanski železnici vedno srečujem enega in istega »kralja ulice«, z modrimi očmi, brado in iskrenim pogledom, ki tiho stoji na vogalu s časopisi v rokah. Ni vsiljiv, ni aroganten, ni zgovoren. Stoji tam in čaka kupce, ki jih resnično zanima vsebina teh platnic. Kadar le lahko, se ustavim pri njemu, ga toplo pozdravim in vprašam »evro?«, in on mi odgovori »seveda«. Mu potisnem evro v dlan, on pa mi v zameno da črno-bel časopis z izjemno dobro napisanimi članki. Zaželiva si čudovit dan, jaz se odpravim naprej, on pa ostaja na vogalu in čaka na druge bralce. Tako je bilo tudi danes in v časopisu sem našla zopet navdihujoč članek, v katerem avtorica opisuje pesem »I was here« in namen besedila, ki govori ravno o stvareh, ki mi kratijo spanec:
    

I wanna leave my footprints on the sands of time
know there was something that, and something that I left behind.
When I leave this world, I'll leave no regrets
leave something to remember, so they won't forget

I was here, I lived, I loved
I was here
I did, I've done, everything that I wanted
and it was more than I thought it would be
I will leave my mark so everyone will know
I was here

I want to say I lived each day, until I die
And know that I meant something in somebody's life
the hearts I have touched, will be the proof that I leave
that I made a difference, and this world will see

I just want them to know
that I gave my all, did my best
brought someone to hapiness
left this world a little better just because

I was here.

Priznam, tistemu, ki me plaši se reče »minljivost«. Ne vem, zakaj me je pograbila ravno sedaj in me noče in noče spustit iz svojih šap, vendar se resnično bojim, da bo vsega enkrat konec. Ker ljubim življenje in ljubim tako dobre plati tega, kot slabe. Ljubim to, da delam napake in se iz njih učim. Ljubim to, da sem za vsako dobro stvar, ki jo storim v življenju, nagrajena z nasmehom. Ljubim veter, ki mi boža obraz in ljubim sonce, ki me greje. Všeč mi je, kadar zapade dosti snega in vsi tečemo ven, se valjamo po belih stezah Zagorja, kepamo, lovimo in smejemo, kakor bi nam spet bilo deset let. Rada imam svoje prijatelje, ki mi stojijo ob strani, ko mi gre vse po zlu in govorijo »saj bo šlo!«, kakor so govorile igračke mali lokomotivi Neli, v risanki iz otroštva. Najraje na svetu imam dejstvo, da me brat ob vsakem prihodu domov tesno objame in sestra reče, da me je pogrešala ves ta čas. Rada imam celo očetova pridiganja, ker se iz vsakega naučim življenjsko pomembne stvari. Ljubim mamino kuhinjo in njen topel objem. Rada hodim na predavanja in obožujem Koper in vse kar spada zraven. Ljubim vse otroke, majhne, velike, mlajše, starejše, navihane, tihe, vesele in jezne. In zanje bi storila vse. Velikokrat sanjam z odprtimi očmi, si želim, da bi imela takooo velik avto, da bi vanj posedla vse otroke z ulice in jih odpeljala na morje, sladoled, v kino, na igrišče, se lovila z njimi, žogala, jim brala pravljice, jih pokrila za lahko noč in poljubila na lička za lepe sanje. Če bi lahko, vsaj en dan. Tako pa se jezim, ker obstajajo tudi tisti, ki jih zanemarjajo, ki jih pustijo na mrazu, lačne in prestrašene. Same. In najbolj boli dejstvo, da nikakor niso krivi da so rojeni v takšno življenje. Zato se zahvaljujem Bogu, staršem in se zahvaljujem vsem okoliščinam, za življenje, ki mi je bilo dano.
  

Za vse odločitve, ki sem jih sprejela v življenju, je obstajal nek razlog. Za vsemi težkimi izkušnjami in prelitimi solzami, ki jih ni bilo malo, je resnično stalo sonce. Lahko, da mi bo spet kdaj hudo in, najbrž mi bo, ker življenje je takšno, ampak takrat bi rada vedela, da sem resnično dala vse od sebe, da nikogar nisem namenoma užalila, prizadela ali grdo pogledala. Da sem za seboj pustila več nasmehov, kakor kislih obrazov. Da sem za seboj pustila srečne ljudi. Skušam odpuščati tistim, ki so mi prizadejali bolečino in žalost, na kakršenkoli način, kajti vem, da sem bila v tistem trenutku najbrž na boljšem in jim ne gre zamerit. Tako pa se trudim tudi povrnit vse dobro tistim, ki so se mi znali nasmehnit in me objet, tistim, ki jih resnično lahko imenujem za prijatelje – sami vedo, kdo to so. Sem človekoljub in tu mi ni pomoči. Včasih se mi čudijo in me imajo za drugačno. Toda jaz sem drugačna. Dolgo časa sem potrebovala, da sem to sprejela. Zdaj, ko sem, sem srečna. Tako srečna, da se bojim, da bo življenje, tudi če doživim sto let, za naju prekratko. Ker sem končno izpopolnjena. Ker je končno tu.

Ker ljubim njega.  

»BRČKO & ZENICA blues – pričarajmo nasmeh na otroška lica«

  Tako. Polna adrenalina in podob, ki se mi še vedno vrtijo pred očmi ter  izrečenih besed, katerih odmev je slišati v mojih mislih vsakih nekaj minut, sem se vrnila s poti, polne novih izkušenj in  spoznanj. S poti, ki mi je bila namenjena popolnoma nepričakovano, a najbrž z razlogom. Dve leti bo, odkar kot prostovoljka sodelujem z Zavodom Krog, oz. z direktorico, Emino Hadžić v sklopu projektov, ki se ukvarjajo z rehabilitacijo socialno ogroženih otrok s področja Balkana. Po vseh teh projektih in sodelovanjih, se je med nama spletla prijateljska, iskrena in trdna vez, ki jo povezujejo iste misli, želje in cilji po boljšem jutri. Saj veste, kako je dejal Lennon: »Maybe I'm a dreamer, but I'm not the only one…« Torej, predstavljajte si svet, poln nasmeškov na VSEH otroških obrazih, na obrazih, ki si zaslužijo brezskrbnost in igrivost, ne pa trpljenja in solz, ki jih dejansko prikrivajo sence njihovih utrujenih, od življenja izčrpanih, lic. Pričarati nasmeh na njihov obraz… težko? Nemogoče?

  Nikakor ne. Ti otroci so skromni in dobrosrčni, kljub ekstremno težkim pogojem, v katerih živijo s starši ali brez njih. Se borijo in želijo dobro bližnjim in vsem ostalim. Pričarati nasmeh na njihove obraze pa je preprosto. Skozi različne rehabilitacijske programe, jim omogočamo srečo, brezskrbnost in igrivost, tisti teden dni, ko jih pripeljemo v Slovenijo. Teden dni je kratko obdobje, vendar vseeno pomembno za njihova življenja. Pomembno, da vidijo, kako bodo lahko živeli, če bodo redno obiskovali šolo in če bodo izobraženi. Skratka, gre za otroke, iz področja bivše Juge, ki so žrtve nasilja, alkoholizma ali pa so na kakršenkoli način socialno ogroženi. Tako bomo, npr. letos poleti, gostili dve skupini otrok, eno iz Črne Gore in drugo iz Bosne. Stari so od sedem do trinajst let. 

  
  Vedno sem, kot prostovoljka, v Sloveniji pričakala avtobus, poln otrok, zdaj pa me je Emina pred izvedbo same rehabilitacije, povabila na t.i. kratko popotovanje, na katerem sva se odpravili obiskat vse družine otrok v Brčkem ter varno hišo in t.i. dnevni prostor v Zenici, ki sta pod okriljem Medice. V varni hiši se zadržujejo ženske žrtve nasilja, v dnevnem prostoru pa otroci ulice. Med bivanjem žrtev v prostorih Medice, policija v sodelovanju s socialno službo poskrbi, da se ti primeri na sodišču obravnavajo hitro in učinkovito. Medtem, pa je ženskam omogočeno obiskovanje različnih tečajev, od šiviljstva do frizerstva, na katerih ob zaključku pridobijo licenco in se potem lažje zaposlijo. V dnevnem prostoru pa je vsega skupaj trenutno 41 otrok, starih med sedem in osemnajst let. Zaposlena oseba nam je povedala, da so se k njim zatekli primeri otrok, starih med enajst in sedemnajst let, ki še nikoli niso bili pri šolskem pouku. Niti za en dan. Medica jim to omogoča. Te otroke, z ulice, tam preskrbijo z dnevnimi obroki hrane, oblačili, zdravniškim pregledom in izobraževanjem. To so otroci, nekateri sicer imajo starše, drugi ne, ki so dobesedno primorani k beračenju, ali pa pri hiši preprosto niso imeli osnovnih sredstev za življenje ter so jih puščali na ulicah, da bi zaslužili za hrano zase in za domače. Šokiralo me je dejstvo, da so se pojavljali tudi primeri najstnic, starih med štirinajstim in osemnajstim letom, ki so bile prisiljene k prostituciji in so se nekako uspele zateči k organizaciji Medica. 

  
  Ko smo z ekipo vstopili v prostore dnevne sobe, nas je pričakal deček z imenom Islam, ki je vsakomur od nas narisal risbo za dobrodošlico, z napisanim posvetilom. Otroci so bili navdušeni nad našim obiskom. Hiteli so mi kazat risbice in svoje spretnosti s plastelinom, na koncu pa so nam odpeli tudi nekaj pesmic. V zahvalo jim je naša Emina zapela slovensko verzijo Ringa raja, njen prijatelj in sodelavec Žiga pa jim je prinesel polne vrečke dobrot. Z nekaterimi izmed njih se bom srečala julija, v Kopru. Vsekakor bom poskrbela, da bo njihov teden pri nas brezskrben, poln ljubezni in smeha. Prisrčnega in iskrenega otroškega smeha.

  
  Za razliko od mesta Zenice, pa sva z Emino v Brčkem obiskali vsako družino posebej. Ti primeri so se mi še bolj vrezali v spomin, kajti tu sem imela priložnost spoznati starše in tudi razmere, v katerih ti ljubi otroci živijo. Na določene situacije nisem bila pripravljena. Mali, prisrčni otroci, z velikimi, vprašljivimi očmi in pričakovanji na obrazu, živijo v napol propadlih hišah, oz. naseljih. S starši v gozdu, na njivi ali pa doma, delajo pri svojih desetih letih. Otroci, ki bi se morali brezskrbno igrati, morajo namesto igre, pomagati staršem pri preživljanju cele družine. Njihovo otroštvo hitro beži, oni pa tega sploh ne vedo. Ne vedo, kaj pomeni oditi na izlet s starši, ne vedo, kako je pogledati risanko v kinu, predstavo v gledališču, ne vedo, kakšen je občutek, ko imaš polno sobo igrač, ne vedo niti, kako se igrati, ne vedo, ne… Preprosto, ne vedo, kako je biti otrok. Večina mater ima po tri ali štiri otroke in so znova noseče ter pravijo, da tako se je pač zgodilo. Otroci pa so po rojstvu prepuščeni sami sebi, ali pa desetletnemu bratu, ki je primoran hitro odrasti, saj njegova starša nimata časa poleg dela skrbeti še zanje. Ko smo te matere povprašale o zaščiti in kontracepciji, so dejale, da je to plačljiva storitev, ki si je ne morejo privoščiti. Na otroka pa niti ne gledajo, kot na še ena lačna usta, temveč na - kot še en par delovnih rok. 

  
  Najbolj pa se me je dotaknil primer, kjer ima mati tri hčerkice, stare do deset let, srednjo hčer je posvojila bratova žena, ki jo punčka imenuje za mater. Medtem ko je biološka mati v pričakovanju četrtega otroka. 

  
  Misli na te zgodbe, usode in same otroke, mi še po koncu te najine poti, nikakor ne dajo miru. Vem, da lahko skupaj storimo veliko za njih. Vem, da to zmoremo. Vem, da v sebi premoremo veliko dobrega. Stopimo skupaj, pokažimo svoja velika srca in jim skupaj narišimo nasmeh. Skozi humanitarne akcije jim pokažimo, da je lahko življenje tudi lepo. Podelimo košček svojega… časa, starih oblačil ali igrač in jim naslikajmo nove sanje! V imenu vseh teh otrok, ki vas ne morejo doseči sami, se vam zahvaljujem, iskreno in srčno, za kakršnokoli obliko pomoči.

Koper, otroci iz Brčkega in Banovića, l. 2011